Slovenija, za katero radi rečemo, da je v obliki "kokoši", ima tik nad svojim repom eno od tromej

Peč (1510 m)

Stičišče slovanstva, romanstva in germanstva

Slovenija, za katero radi rečemo, da je v obliki "kokoši", ima tik nad svojim repom eno od tromej; tromeja med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Tromeja leži na hribu, ki se imenuje Peč.

Peč, s svojimi 1510 metri nadmorske višine, je stična točka slovanstva, romanstva in germanstva. Tromeja je od leta 1994 tudi uradni simbol miru. Indijski duhovni učitelj Šri Činmoj je s programom Cvetovi miru na edinstven in učinkovit način združil preproste ljudi v univerzalni in pozitivni zavesti svetovnega prijateljstva in miru. V okviru tega programa je svetovnemu miru posvečenih več kot 1100 znamenitosti po vsem svetu in od leta 1994 tudi evropsko stičišče treh jezikovnih skupin in kultur, ki se dviga nad Ratečami. Na vrhu je spomenik na katerem piše, da so gore simbol miru, spokojnosti in notranje globine; to pa so vrline, ki jih potrebuje človeštvo na poti do vse večje svetovne ubranosti. "Mir ne pomeni le, da ni vojne. Mir pomeni, da vladajo ubranost, ljubezen, zadoščenje in enost", kot pravi Šri Činmoj.

Bodimo iskreni, Tromeja sama po sebi ni nič posebnega, vendar je zaradi svoje lege in bližnjega pogleda na Julijce postala pravi magnet. Običajno je na Tromeji veliko ljudi. Avtsrijci so njeno severno stran uredili v prijetno smučišče; obiskana je torej preko celega leta.

Vzpon na Peč se začne v Ratečah. Avto pustimo sredi vasi in se odpravimo v smeri kažipota, ki nas pri eni od hiš usmeri desno, skozi gozdiček, na koncu katerega se znajdemo na utrjeni gozdni cesti, ki je še kako prijetna tudi za gorske kolesarje. Točno! Peč je še ena planinska in gorskokolesarska tura. Cesta se počasi vzpenja, gre mimo pašnikov in senožet ter nas pripelje na začetek gozda, kjer se tudi klanec ustrmi. Na križišču gremo kar naravnost, desna pot pa se odcepi do Planinskega doma Tromeja na Treebiži, 1145 m, kjer je bila včasih stražarnica. Pred nami se je že pokazala južna poseka, preko katere vodi krajša in strmejša pot na naš današnji vrh; lahko pa nadaljujete tudi po gozdni cesti. Le-ta je sicer daljša in primernejša za kolesarje. Tik preden se zagrizemo v krajšo pot je na levi strani tudi odcep za vzpon na Kavalarko, 1350 m, kjer je ogleda vredna gotska kapelica Marije Snežne oz. Madonna della neve oz. Maria im Schnee.
Krajša pot na Peč se vije preko južne poseke, ki poteka tik ob italijanski meji. Vije se kot amazonska anakonda; desni kraki ovinkov potekajo skozi smrekov gozd, kjer se prijetno ohladimo, levi kraki pa po omenjeni travnati poseki. A kljub soncu, ki je zaradi južne lege lahko zelo vroč, so levi kraki enkratni zaradi nečesa drugega: višje ko se vzpenjamo, boljši je razgled. Na enem od ovinkov je tudi klopca, na kateri se lahko spočijete, ter pogled usmerite v smeri Ponc, Jalovca in Mangarta. Ni lepšega kot črpati energijo iz lepot narave, ki je okoli nas. Ko gledaš poseko od spodaj navzgor, imaš občutek, da boš grizel kolena, a ni tako. Pot je prijetno speljana in sploh ni naporna.
Na vrhu nas, poleg TV stolpa, čaka trideželno znamenje, ki nas opozarja, da smo na stičišču treh največjih evropskih narodnostnih skupin. Hrib, s slovenskim imenom Peč oz. italijanskim Monte Forno oz. nemškim Ofen, je simbol miru in spoštovanja med narodi.
Z vrha se nam odpre pogled vse od Triglava, Razorja, Prisanka do Mojstrovk, Ponc, Mangarta, še bolj na zahod proti Kamnitemu lovcu, Višu in Montažu. Na avstrijski strani se pred nami odpre Dobrač in če je lepo vreme, je tudi Grossglockner kot na dlani.
Prepričana sem, da vas bo čudovita okolica navdala z dodatno energijo in dobro voljo, zato se spustite na vzhod do avstrijske koče Dreiländereckhütte, 1423 m. Od tam lahko preko Sovške planine nadaljujete naprej še na 1552 m visok Petelinjek, ki je ponavadi povsem neobljuden, ker je njegova južna stran poraščena z gozdom in zato ne nudi kakšnega spektakularnega razgleda.
Na kažipotu v Ratečah piše, da je do vrha dve uri; odvisno od vaše pripavljenosti. Od vrha naprej do Petelinjeka tudi dobro uro. Vrnemo se po poti vzpona. Spust preko poseke je možno krajšati, saj gredo bližnjice kar naravnost. Morda vas bo le malo vleklo na nos; strmina je precejšnja, zato previdno. Pa srečno pot!