Janez Pikon: V Studencih leži več skal, večjih in manjših, delno so ob bregu, deloma posamič v jezeru samem. Prvo večjo skalo sem srečno objadral. Imenoval bi jo Stožec, zaradi njene šiljaste oblike. 
15. Divji šopek. Široko štrli iz jezera, kakor zasajen perivnik za žehto. Domov v gostoljubno zavetišče pri Svetem Duhu! »Zakaj nazaj?« kličejo vrhovi. »Črtomir« ni moj. Treba je, da ga prepustim še drugim.« »Vseeno! poglej še enkrat v naše strmine.« Takoj za Pršivcem sem zagledal Berečico, ki z lepo okrašenim grebenom strmi iznad višave. Ali je bilo vredno pogledati tebe, Berečica? Spomnil sem se težke poti v Šmartinskem Gradišču. Štiri ure sem lazil po novozapadlem snegu, napravil sem več kot deset steza, pa nobena ni bila prava. »Mežnar, bolnica bo umrla, preden prideva k njej.« »Še devet let bo živela tudi brez naju.« Bolnica je res kmalu ozdravela, če ni umrla, še danes živi. Ne bom te gledal več, drzna Berečica, moj pogled je že šinil drugam.
O G o r e l j e k in M a r t i n č e k o v vrh tudi vaju moram pozdraviti. Take-le hribe sem vsak dan videl, ko sem pastiroval v Dobu in Sostrem. Kakor božične jasli v kotu tako ljubi in mili so bili mojim očem. Torej sedaj pa nazaj k bregu! »Ne še.« »Ne še? Kako da ne?« »Ali si naše B r z c e že videl?« Tudi v Brzcih se je ustavil moj pogled; tam nekje je našel spomin na Planinsko goro na Notranjskem. Skoz strme Brzce vodi pot na planine.
Po strmem, a mnogo lepšem potu sem tolikokrat poromal na Planinsko goro k Mariji, Materi usmiljeni: Radostno jutro, romarsko jutro! Blažena gora, gora Planinska, k tebi se danes z upanjem gorkim bližajo težka srca dolinska. V spomin na Planinsko goro sem izstopil iz čolna, da si natrgam svečanostni šopek k desetletnici nove svete maše. Tako lep ni bil, kakor novomašni šopek, ki še stoji na moji omari v sobi; vendar v družbo mojih sedanjih svatov in družic se ne bi noben šopek lepše podal, kakor ta-le: praprot, leskova mladika z lešniki, gorska trava, divji nagelj, rudeča resa in brinjev vršiček. Prav natanko vam svojega prazničnega šopka ne morem opisati, ker mi je prezgodaj padel v vodo; je bil res - divji.
16. V pristanu: »Krštenje Hrvata.« Pozor! Veslo miruj, da se »Črtomiru« ne prigodi kaj hudega. Pod velikimi Osredki sem prijadral do kraja v S t u d e n c i h, kjer priteče več potokov v jezero. V Studencih leži več skal, večjih in manjših, deloma ob bregu, deloma posamič v jezeru samem. Prvo skalo sem srečno objadral. Imenoval bi jo »S t o ž e c« zaradi njene šilaste oblike. Ko prispem do druge, mi ni dovolila vhoda. Široko in povprečno štrli v jezero, kakor perivnik, ki ga je perica zasadila globoko v jezero, a sama je stopila na breg po perilo. Za »P e r i v n i k o m« pridejo druge skale, kakor stoli so razvrščene ob jezeru, na katere hodijo menda jezerske vile ponoči sedet; kakor je že vsaktera bolj ali manj plemenitega rodu, je tudi njen sedež višji ali nižji. Posebno mogočni sta dve skali, ki tvorita majhno pristanišče, kamor more pristati za silo komaj en čoln. Že sem ugibal, kako bi imenoval to pristanišče, kar mi pri izkrcavanju spodrsne noga. Isti čas mi pade z rok v vodo drobna knjižica, ki sem jo za kratek čas vzel s seboj na jezero. Knjižica se je imenovala: Krštenje Hrvata. Skitio dr. Fran Binicki v Senju, 1910. »Sedaj pa imaš ime za pristanišče,« sem si mislil: »Krštenje Hrvata.« Malo je manjkalo, da nisem bil še jaz krščen po starokrščanskem obredu, ko so krščence še potapljali v vodo.
Izkrcati se torej nisem mogel, zakaj »Črtomir« je venomer silil na jezero nazaj. Rad bi stopil na suho, v ono bukovo utico, ki se nad pristaniščem prijazno ozira doli na jezero. Ni je postavil noben samotar ali puščavnik. Bukove veje so se same od sebe zgrnile v obliko senčne utice. Kje sem že videl tako ulico? Že res: Pol ure od Rima v »Tre Fontane,« kjer je umrl apostol narodov mučeniške smrti. Večkrat sem poromal v ta kraj. V »Tre Fontane« sem našel prijatelja Slovenca. Kako sva se seznanila? Pred vhodom v samostansko svetišče je stal redovnik v belem habitu, ko sem prišel tja s svojima tovarišema Kobalom in Vraberjem, prvi iz goriške, drugi iz lavantinske škofije. Menih nas je prijazno nagovoril v italijanskem jeziku... Kmalu je spoznal, da nismo Italijani. Pozdravil nas je s francoskim jezikom. »Francozi tudi niso.« Poslužil se je nemščine. »Ne, tudi Nemci niso.« Začel je govoriti angleško. »Inglis spooken tudi ne gre.«
Tedaj rečem jaz proti svojima tovarišema: Če, že vse jezike govori, naj začno še slovensko.« »Ja, gospoda moja,« se je oglasil naš Mezzofanti, »ali ste Slovenci? Bog Vas sprejmi! Tudi jaz sem Slovenec.« Ne vem, ali je bilo večje njegovo ali naše veselje, da smo se srečali in spoznali kot Slovenci na rimskih tleh v »Tre Fontane.«
Tam torej sem videl tako naravno utico, kakor je ona nad Studenci ob Bohinjskem jezeru. Vesel sem bil, ker me je spomnila mojih najlepših svečeniških let, ki so minula v večnem Rimu. Šest let je zatonilo, odkar sem se vrnil v domovino. Pravijo, kdor pije vodo iz rimske fontane Trevi, ga s podvojenim hrepenenjem vleče nazaj v Rim; jaz nisem pil iz tega studenca, a vkljub temu je moje hrepenenje po Rimu vsako leto večje. Ali bomo drugo leto skupno poromali v večno mesto? (se nadaljuje)
Alojzij Merhar (Silvin Sardenko) je po končani gimnaziji v Ljubljani študiral bogoslovje in bil v Rimu 1906 promoviran iz rimskega cerkvenega prava. Nato je bil kaplan v raznih krajih, od 1908 pa katehet na gimnaziji in učiteljišču v Ljubljani; 1924 pa je postal stolni kanonik. Prve pesmi je pričel objavljati v Angelčku in Vrtcu, nato pa v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu, katerega je od 1922 tudi urejal. Alojzij Merhar je brez uspeha tekmoval s pesniki moderne. Njegova lirika spada po obliki med spretno pesmotvorstvo, vsebinsko pa je zmes pobožnosti in neizživete erotike, prikrite z mistično haljo. Merharjevi spretno oblikovani in spevni verzi so ritmično shematični, dekorativni in napolnjeni s tradicionalno biblično simboliko. Poleg pesmi je Merhar pisal še črtice, igrice za otroke, legende, svetopisemske biografije, odrske slike, katere so uprizarjala verska društva, pa tudi vzgojne povesti in spomine. Literarnozgodovinsko vrednost imajo dijaški spomini in zbrana pričevanja Okoli Ketteja in Murna.
Spisal 16. septembra, leta 1912: Alojzij Merhar (Silvin Sardenko)
Janez Pikon