Janez Pikon: Slap Savice je odmeval z bobnečim glasom, ki se ni zdel več oni, kakor ga je bilo sicer uho vajeno slišati. Bobnelo je kakor v železni peči, ko zagori ogenj notri. Pršivec je mirno strmel v globočino, ni mu bilo mar ne bobnenja. 
17. Večer na jezeru, ... ne valovanja. Veslo, počasi! . . . Uho poslušaj! Prijetna godba: Na gorskih piščalkah, eden višje, drugi nižje, svirajo vrelci in studenci, ki se pri drugi skalni gruči kakor v tekmi izlivajo v jezero. Ob tej sirenski godbi se tako lepo umeva globoko zasnovana Heinejeva balada: »Loreli.« V tej skalni gruči stoji, komaj za en veslaj od brega, visoka skala, mogočna kakor tron, kjer kraljuje v tihi noči kraljica gorskih vil. To mora biti ona, o kateri pravi pesem: »Halb zog sie ihn, halb sank er hin, und war nicht mehr gesehn . . .« Kaj ko bi se z mojim čolnom tako zgodilo. Tesno mi je postalo pri srcu, odvesljal sem naprej mirno, ali bolje nad povodnjim gozdičem trsja in dračja, ki kipi iz jezerske globine, a ne more ali ne smem prav prikipeti na gladino.
Po gozdiču pa se elegantno izprehaja bliskovita riba, kakor zakleta kraljičina. Še par vesljajev in za mano je zadnja opasna skalna skupina, ki nosi v svojih rogovih leseno sidro: korenine nekdanjega drevesa. Kakor forum Romanum, nekaj divjega in divnega obenem so te gorske razvaline, zlasti še ob viharnem polumraku. Videl in slišal sem tak viharen večer na Bohinjskem jezeru.
Gori v Hotelu Sveti Duh, na pomolu drugega nadstropja sem stal in opazoval, kako se bliža jezeru huda ura. Kakor v težkih slutnjah se je jezero polagoma vznemirjalo. Tam od Zlatoroga pa se je na jezeru nenadoma prikazal srebrn pas, ki je kakor plug rezal jezersko gladino. Kmalu je bilo vse jezero razorano; zakaj oni rezki plug se je razdelil v troje podolgastih rezil, in v treh močnih navalih je vzburkal vode do skrajnih mej. Slap Savice je odmeval z bobnečim glasom, ki se ni zdel več oni, kakor ga je bilo sicer uho vajeno slišati. Bobnelo je kakor v železni peči, kadar zagori ogenj v njej. Pršivec pa je mirno strmel v globočino, ni mu bilo mar ne bobnenja, ne valovanja, ne ihtenja vznemirjenega jezera, kakor da je on iz neznanih vzrokov vse to povzročil in sedaj gleda, kako se jezero, kot slabotno dete, zvija v bolečinah pod njegovimi nogami. Šel sem počivat. »Kako si počival?« me vpraša zjutraj moj tovariš. »Dobro.« Ali nisi slišal strašnega viharja ponoči?« »Nisem.« »Kako moreš v takem spati?« »Jaz prav lahko, ravno takrat najložje.« Sam pa sem mislil: Kako da ne bi mogel spati, saj nisem jaz kriv tega viharja. Raje vprašaj: Kako more mirno spati oni, ki človeku po krivici napravi »hudo uro?« Taki trenotki so najhujši, in nemir na jezeru je le medla slika onega viharja, ki razsaja v duši, potrti od krivice.
18. Od brega na breg. Moj čolnič je postal nemiren, valovi so ga vznemirili. A ti valovi so na vso moč poredni; še mojih vesel se ne ustrašijo preveč. Pa dokler jih je samo mala kompanija, že še gre; a kadar pridere cel škadron, ko se penijo valovom grebeni, kakor tisti popoldan, ko sva vozila po jezeru s tovarišem Avg. Jagrom, takrat je druga, Tovariš Jager se je z vso silo spustil z valovi v boj, a se jim je moral umakniti k bregu. Ko sem ga videl v tem težkem boju, sem sam zase zapel ono, za ta slučaj nekoliko prenarejeno pesem: »Jager mi jaga, kaj mi pomaga, fantič na čolnu tam, prevrnil ga bom.« Valovi so hrumeli in besneli naprej. Ko sva tako eno uro veslala in krmarila ob razburkanem jezeru, sva se navadila te neprostovoljne gugalnice in junaško sva jo urezala preko valov v Hotel Sveti Duh. A danes sem na nemirnem jezeru sam. Nekaj mi je reklo: kar pohlevno jo poberi s čolničem domov, dokler je še čas. Pogledal sem na rujavo oko, okroglo brazgotino na pobočju B r z c e v in sem nameril čolnič proti hospicu onkraj jezera. To rujavo oko gleda naravnost v naše zavetišče. V slovo me je pozdravljal ljubek holm, »G r a j č i č« z imenom. Na svojih ramenih nosi lepo zeleno livado, vredno, da bi sprejela v svoje zatišje knežjo graščino. Jezero je postajalo vedno glasneje in glasneje, bilo je moj pridigar na praznični desetletnici v Bohinju. Pridigalo mi je isti nauk, samo na drug način, kakor svoj čas moj novomašni pridigar dr. Opeka, ali pozneje na novomašni svatbi Fran Finžgar.
Vsi govorniki so mi govorili, kar govori svetopisemski pridigar v svojem globokem opominu: »Sladka je solnčna luč, in prijetno je očem gledati solnce; pa če tudi človek veliko let, živi in se vsega tega veseli, naj se spomni temnega časa in veliko dni, kateri, ko pridejo, bodo preteklemu nečimernost očitali.« Praznovanje moje desetletnice na Bohinjskem jezeru je končano. Moj čolnič hiti k bregu. Kratka je bila moja vožnja, kakor je bila kratka doba mojih desetih svečeniških let. Pripel sem čolnič k bregu, a čolnič mojega truda in dela sem zopet pahnil od brega na visoko jezero: na drugi breg. Ko sem posedal na bregu in gledal po vodi, ki sem jo prebrodil, in gledal v bodočnost je bila nepregledna, me vpraša farni mecen, prelat Kalan: »Sin moj, kaj si tako zamišljen?«
»Ribe krmim ...« Res sem metal ribam drobtine in opazoval njih tek in tekmo in vojsko za kruh, in sem videl, da dobi vsaka svoj grižljaj le po naključju. Takrat nisem dal g. Prelatu pravega odgovora; zakaj moj odgovor je bil pregloboko v duši. »Kaj sem tako zamišljen?« Danes točneje odgovarjam s svetim pismom: »Obrnil sem se drugam, in sem videl pod solncem, da ne dobivajo vselej hitri stave v teku, ne močni vojske, ne modri kruha, ne učeni bogastva, ne umetni prikupljivosti, ampak da stoji vse le po času in naključju.« ... Na krilih božjih sloni vsa naša sreča. (konec zgodbe)
Alojzij Merhar (Silvin Sardenko) je po končani gimnaziji v Ljubljani študiral bogoslovje in bil v Rimu 1906 promoviran iz rimskega cerkvenega prava. Nato je bil kaplan v raznih krajih, od 1908 pa katehet na gimnaziji in učiteljišču v Ljubljani; 1924 pa je postal stolni kanonik. Prve pesmi je pričel objavljati v Angelčku in Vrtcu, nato pa v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu, katerega je od 1922 tudi urejal. Alojzij Merhar je brez uspeha tekmoval s pesniki moderne. Njegova lirika spada po obliki med spretno pesmotvorstvo, vsebinsko pa je zmes pobožnosti in neizživete erotike, prikrite z mistično haljo. Merharjevi spretno oblikovani in spevni verzi so ritmično shematični, dekorativni in napolnjeni s tradicionalno biblično simboliko. Poleg pesmi je Merhar pisal še črtice, igrice za otroke, legende, svetopisemske biografije, odrske slike, katere so uprizarjala verska društva, pa tudi vzgojne povesti in spomine. Literarnozgodovinsko vrednost imajo dijaški spomini in zbrana pričevanja Okoli Ketteja in Murna.
Spisal 17. septembra, leta 1912: Alojzij Merhar (Silvin Sardenko)
Janez Pikon