Janez Pikon: Zvonik je v vodi še vitkejši, je kakor jezerska vila, katere gradič čuvata macesen in smreka, ki se v primerni medsebojni razdalji zrcalita v vodi. Daleč za cerkvijo odsev iz globočin smrekovih in bukovih gozdov. 
8. Cerkev pri Svetem Duhu ... je kakor skrivnostno kraljestvo. Poveslal sem do druge družice, do cerkve pri Svetem Duhu. Svetišče Svetega Duha! Če sem preje govoril o Svetem Janezu Krstniku, in če pogledam sedaj tebe in se spomnim tvojega imena, se mi dozdeva, da so te vode Jordan, in ti si oni golob, ki se je pri krstu prikazal in ostal nad vodami. Tebi pojem Visoko pesem: »Tvoj vrat je kakor Davidov stolp, ki je zidan z branili . . . Cedeče satovje so tvoje ustnice, nevesta, med in mleko je pod tvojim jezikom, in duh tvojih oblačil je kakor duh kadila. Zaprt vrt si, sestra, moja nevesta, zaprt vrt, zapečaten studenec.« Nikamor se v Bohinju moje srce ni bolj zatopilo, kakor v to svetišče.
Še vedno vidim zidano ograjo, ki obdaja ono sveto mesto; vsa okolica se s podvojeno lepoto zrcali v jezeru, a najlepše se zrcali cerkev pri Svetem Duhu. Že sama po sebi je skrivnostna, a odsevajoča v jezeru je še trikrat skrivnostnejša. Kakor višnjevi trakovi so deske njene strehe in krona njenega zvonika je kakor škrlat. Zvonik je v vodi še vitkejši, je kakor jezerska vila, katere gradič čuvata macesen in smreka, ki se v primerni medsebojni razdalji zrcalita v vodi. Daleč za cerkvijo odsevajo iz globočin celi smrekovi gozdovi, kakor skrivnostno kraljestvo, v katerem živi najskrivnostnejši kralj.
Treba je vedeti ono čudovito besedo, s katero se pokliče skriti kralj, da pride in te obogati na veke; »zakaj njegova lica so kakor gredice dišav, njegove ustnice so lilije, ki se od njih cedi najboljša mira.« Cerkev pri Svetem Duhu vabi mimogredočega potnika v svojo tiho samoto. Nič posebnega, nič umetniškega ni na njej, a te njene slike: - Sveti Duh, Sveti Frančišek Ksaverij, Sveti Janez Nepomuk -, tako toplo govore k tvojemu srcu, kakor one prve podobice, ki so ti jih kot otroku dali v roke in si jih poljubljal v spoštljivem strahu, kakor da so svetniki sami dihnili vanje nadzemsko svetost. Nekega dopoldneva ob desetih sem našel pred glavnim oltarjem klečati odlično gospodo iz Zagreba. Mislil bi, da se je gospoda že odvadila molitve; ponekod pač; a drugod še čutijo živo potrebo skrivnostne vezi, ki spaja vidni svet z nevidnim, in ta vez je - molitev. Ona gospoda je bila od nerazumljive svetosti, ki diha v tej cerkvi, tako prevzeta, da se iz nje gredoč ni upala ozirati okoli sebe, ampak je molče, sklonjena odšla, in kakor bi se bala, da odveje kak dih svetosti iz cerkve, je vrata zaklenila za seboj. Tako sem poslal jetnik v cerkvi. Ni kazalo, da bi do dvanajstih prišel kdo drug do cerkve, kakor cerkvenik, ko stopi zunaj po stopnicah v zvonik, da zazvoni poldan. A ni mi bilo treba čakati dve uri, komaj dve minuti; ključ v vratih je zarožljal, in v cerkev je stopil nov molivec in takoj za njim še drugi in tretji. Samotna je cerkev pri Svetem Duhu, a osamljena ni; vsaj v poletnem času ne, kadar gori pred tabernaklom večna luč. Bodi pozdravljena, moja, lepa družica, cerkev pri Svetem Duhu! - V slovo še eno pesem mimoveslaje: Tebe gledat slednji dan hodim, ves zaverovan; v tebi mi je moj Gospod bližji, slajši kot drugod. Čez dreves zeleni rob tiho gledaš kot golob: Val ob tebi tih zaspi, duh se v tebi pomiri.
9. Velika bajta. Nad cerkvijo pri Svetem Duhu se razprostira širok pas lepega, polja, ki se zove Velika bajta. V davnih dneh je moralo biti tod posestvo selskega veljaka. Ko sem gledal to poševno žitno polje: v skalah in grmovih, v grebenih in kotlinah, ob potu in ob gozdu, sem v duhu zagledal pred seboj svetopisemskega sejavca: »Šel je sejat svoje seme; in ko je sejal, ga je nekaj padlo poleg pota, in je bilo pohojeno, in ptice neba so ga pozobale. In drugo je padlo na skalo; in kadar je pognalo, je usehnilo, ker ni imelo vlage. In drugo je padlo med trnje; in trnje, ki je z njim vred zraslo, ga je zadušilo. In drugo je padlo v dobro zemljo, in je raslo in storilo stoični sad.« (Sveti Luka VIII. 4 - 8)
Na Veliki bajti je pač mnogo semena padlo v dobro zemljo. Ječmen se je priklanjal k tlom, kakor mlinar, ko sope s polnimi vrečami proti mlinu. »Kdaj ga požanjete, oče cerkvenik?« »Še danes pričnemo, če pride žanjica.« Isti čas se je izza bukovja prikazala postavna žanjca, takoj za njo, ali pravzaprav še pred njo se je pripodila njena objestna koza. »Ali ste naročili samo žanjico, ali tudi kozo?« sem vprašal gospodarja. »Kakó-pa. Tudi koza je prišla. Kakó-pa, saj je nimam kje pustiti. Pomolzena še ni. Pri Mežnarjevih jo pomolzem. Kakó-pa. Sivka, sem beži.« Sivka se ni zmenila za starko, zašla je v bližnje grmovje, da se pošteno napase. Ženica se je zasmilila sama sebi in je proti meni zatarnala: »Vidite, gospod! Ta koza to so moji tavženti. Kakó-pa, hišo sem morala odstopiti sinu. Sedaj ne pozna več svoje matere. Nevesta je pa še hujša, kakor on, kakó-pa. Tako-le se trudim po drugih bajtah, da si zaslužim bori kruhek. Veste, nič srca nimata, kakó-pa ...«
Še eno besedo je imela na jeziku, a se je morala ozreti po kozi, ki se je med tem že nekje v grmovju poskrila. Nad Veliko bajto se dviga temno zelen smrekov gozdič z dvema svetlo zelenima oazama, kakor velika zelena ptica, ki se z razprostrtimi krili spušča doli na jezero; vsaj v vodi se to tako lepo vidi, da si čolnar nehote zapoje: Barčica po morju plava, drevesa se priklanjajo. Ob južnozahodni strani jezera se sklanjajo nad vodami vrbovi grmovi, čuvaji jezerskega miru, v posameznih presledkih se vrste eden za drugim, kakor čuvajniške lope ob železniškem tiru.
Le včasih se, v polglasnem vetru, zazibljejo vode ob vrbovem obrežju, in takrat je jezerska gladina liki zelen plašč, v katerem so našite biserne koralde. Varno hiti vlak mimo čuvajnic in brezskrbno brzi »Črtomir« mimo vrhovih grmov; saj ravno tam, kjer stoje vrbe, se zdi jezero še posebno mirno in pokojno. Čolnič zdrči po njih in zapušča za seboj tisočero srebrnih črepinj. Še enega jezerskega čuvaja ne smem prezreti. Visok je in mogočen, če treba, z velikimi koraki prekorači jezero, kakor bi šel po suhem. Na ramo bi mogel vzeti celi svet in še več, in mimogrede bi se samo včasih malo uprl na orjaško potno palico. Ne verujete? Torej ne poznate Svetega Krištofa? Tam na vogalu cerkve pri Svetem Duhu stoji in straži svetišča pri Svetem Janezu Krstniku sta celo dva, pri Svetem Pavlu v Fužinah pa zopet eden. Sveti Krištofov torej mnogo, ki pomagajo Bohinjcem nositi Kristusa in njegov križ. (se nadaljuje)
Alojzij Merhar (Silvin Sardenko) je po končani gimnaziji v Ljubljani študiral bogoslovje in bil v Rimu 1906 promoviran iz rimskega cerkvenega prava. Nato je bil kaplan v raznih krajih, od 1908 pa katehet na gimnaziji in učiteljišču v Ljubljani; 1924 pa je postal stolni kanonik. Prve pesmi je pričel objavljati v Angelčku in Vrtcu, nato pa v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu, katerega je od 1922 tudi urejal. Alojzij Merhar je brez uspeha tekmoval s pesniki moderne. Njegova lirika spada po obliki med spretno pesmotvorstvo, vsebinsko pa je zmes pobožnosti in neizživete erotike, prikrite z mistično haljo. Merharjevi spretno oblikovani in spevni verzi so ritmično shematični, dekorativni in napolnjeni s tradicionalno biblično simboliko. Poleg pesmi je Merhar pisal še črtice, igrice za otroke, legende, svetopisemske biografije, odrske slike, katere so uprizarjala verska društva, pa tudi vzgojne povesti in spomine. Literarnozgodovinsko vrednost imajo dijaški spomini in zbrana pričevanja Okoli Ketteja in Murna.
Spisal 11. septembra, leta 1912: Alojzij Merhar (Silvin Sardenko)
Janez Pikon