Martina Čufar: Avgust beži … kmalu bo tu september in odhod v Yosemite … poči, poči!
S tem namenom smo v začetku meseca obiskali plezališče Cadarese v Italiji.
Na prvi pogled skrito plezališče v gozdu nasproti term Premia, ni prav nič atraktivno, a ko smo prišli pod granitne stene, smo bili navdušeni. Prava šola plezanja poči. Nekateri sektorji so dobro opremljeni s svedrovci (kar bi bilo v Ameriki nepojmljivo), sector Trad pary pa je kot mali Indian Creek – šola plezanja poči s sprotnim nameščanjem varoval. Tri dni smo »trad–ali«, kajlali prste, roke, noge, telo … skratka, »musklfieber« povsod! Spet sem se matrala v širokih počeh in bila vesela, da sem splezala 7a (4 Cam.) na pogled. Po tem se mi je ena normalna, s svedrovci opremljena Beslan Memorial (8a) zdela pravi sprehod.
Sledilo je deset dni počitka, za katerega sem že konec julija vedela, da ga potrebujem, a so bile plezalne razmere predobre za počitek … No navsezadnje se je telo samo uprlo in sem potrebovala dobro dozo antibiotikov, da sem se pozdravila. Tale kemija sicer pomaga premagati vnetje, samo neverjetno, kako te »ošvohni«, da sem bila motivirana le za ležanje na plaži.
Prejšnji teden sva z Nicotom, zaradi prevelike količine snega v masivu Mont Blanca zapustila Chamonix in obiskala nekaj plezališč Vercorsa. Francija ima čisto preveč skal odlične kvalitete! Vsako od plezališč si zasluži pet zvezdic. La Plage, Auberge Espagnole, Taupiniere, Balme Etrange, Pressles, Romeyer ... In začuda sva bila povsod popolnoma sama. Medtem, ko so bile v Ceuzu vrste plezalcev pod smermi.
Forma se mi je počasi vračala (dve 7c+ na pogled; Bio v La Palge in La toison d'or v Romeyeru) in čas je bil spet za eno dolgo smer. Nico vedno išče take malo težje. Bog ne daj, da bi šlo vse tekoče, to ni zanimivo. In sva šla probat srečo v še en Babel (tisti v Maroku nama je pokazal zobe); smer Philippa Mussata v Pestel de Glandasse nad Die-jem. Masiv že od daleč zgleda divji, odmaknjen, nedotaknjen. Smer je poleg normalnih ocen (7c+, 7b+, 8a, 7c+, 7c, 7b) ocenjena s 7b+ obl in E4. V Mussatovi knjigi piše; E4 – dolgi odseki brez varoval, potencialni padci več kot deset metrov z možnostjo telesnih poškodb. Ajajaj! S prvo pomočjo v nahrbtniku sva se podala proti markantnemu stolpu. Že dostop je »8a« - dve uri gaženja po »previsnem« gozdu! Stena pa mogočna – kompakten, gladek siv apnenec. Plezanje je temu primerno zelo tehnično. Nico se je podal v prvi raztežaj in kmalu se je izkazalo, da bova lahko zadovoljna, če bova prišla do vrha, od svedra do svedra. Počasi sva dešifrirala vse gibe, se pomikala višje in višje, jaz sem parkrat poletela po ene 10 metrov, a je stena dovolj strma in gladka, tako da ni bilo nič nevarno. Ustavila sva se raztežaj pod vrhom, s pekočimi nogami in blazinicam. Skratka smer se je izkazala za pretrd oreh za en dan, a sva uživala in bila navdušena nad kvaliteto apnenca, lepoto plezarije, razgledom in divjino ostenja ter si rekla, da se še vrneva.