Gore in ljudje: Koliko napak človek naredi, da mora na koncu prositi za pomoč? Včasih se zdi, da je (dovoljena) dovolj ena sama, tista zadnja. A mislim, da ni tako. Kar naprej je šlo nekaj narobe, pa se nisem sekiral. Na koncu je šlo za minute: ujel sem, kar me je lovilo.
Gamsov raj
Komu je danes še mar za resnico in kje naj jo iščem? Iskat sem jo šel v gore, čeprav se reče »priti resnici do dna«. Šel sem v Gamsov raj – pa resnično nisem vedel, kam grem. Lahko bi koščke resnice iskal v vodniku ali na zemljevidu, a jih nisem. Zaneslo me je na gamsje sledi, ki resnično poznajo te gore. Za prvo uro iskanja resnične poti sem porabil več kot dve uri. Nekaj je bilo narobe z načinom, že na začetku sem dvakrat zašel. Videl sem prehode po levi, a sem se znašel v neprehodni sredini. Vedel sem, da gre pot po levem grabnu, pa sem šel na desni greben. Skozi grmičasto bukovje sem se preganjal na nasprotno stran in se zabaval obenem.
Obstoja človeških bitij ne bomo mogli nikoli zadovoljivo pojasniti s sklicevanjem na posameznikove instinkte in ciljno usmerjene mehanizme, kot so lakota, moč, spolnost, preživetje, ohranitev vrste in tako dalje. Človekov ciljni namen ni jesti, piti in podobno, ampak »biti človek«. Naloge naše psihe, ki se ne navezuje na te vzgibe, je razkrivati živo skrivnost življenja. (*)
Nevede sem prešel pravo pot ob robu Malega Hudega grabna in prišel do roba Velikega. Pod steno sem našel prehod na strme trave. Kot bi osamljen sončni žarek napovedal, da sem nekoliko pozen. Tako hitro, kot je tekel čas, je topel čaj sladko stekel po grlu. Nad ključnim mestom sem se premislil. Namesto k bivaku pod Grintovcem sem se usmeril k bivaku pod Skuto. Oblaki vrhov so mirovali, tudi na Skuti. Na Malih podih sem začutil nevarnost; stopal sem skrajno previdno. Oblaki so že pritiskali z gore, drugi pa so prihajali iz doline navzgor. Pri velikem možicu sem se razveselil in zadnjega koraka nisem stopil dovolj skrbno. Sneg pod podplatom se je sesul v praznino, v skrito škrapljo. Iz kolena je šinila bolečina. Dol, dol in samo dol, preden oteče koleno! V bivaku sem se zamudil malo, megla pa je nadoknadila zamujeno.
Dejanski proces individuacije – zavestno sprijaznjenje s svojim notranjim središčem (psihičnim jedrom) oziroma sebstvom – se ponavadi začne v trenutku, ko je posameznikova osebnost ranjena in človek trpi. Prvotni šok pomeni nekakšen »klic«, čeprav ga največkrat ne razumemo. Ego ga čuti kot oviro na poti uresničevanja svoje volje in želja, ki jih ponavadi projicira na nekaj zunanjega. (*)
Zgrešil sem stopinje drugega in naletel na nove, ne vedoč, da so moje. Zakaj nisem nataknil še druge leče, da sem v megli na levo oko videl dodatno megleno? Šel sem mimo skalnatega udora, istočasno znanega in drugačnega. Teren naj bi razširil, pa se je zožal. Tudi Turske gore se ni začutilo. Zakaj mi je bil teren vseeno poznan? Nekaj je bilo zelo narobe. Poklical sem nekoga, za katerega sem resnično vedel, da pozna pot. Prvič se mi je zazdelo, da po telefonu govoriva o različnih svetovih. Spustil sem se pod mejo snega, visoke strme trave pa so vodile v prepad. Prišel sem globoko, vendar resnici še nisem prišel čisto do dna. Ugotovil sem, da sem v iskanju resnice v gorah dokončno zašel.
Dva glavna razloga sta, zakaj človek izgubi stik s središčem, ki upravlja njegovo dušo. Posamezna nagonska sila ali čustvena podoba ga lahko preveč odnese v enostranost in mu poruši ravnotežje. Prvinski človek se zelo boji enostranskosti in izgube ravnovesja, ki ji pravi »izguba duše«. Pretirano sanjarjenje prav tako ogrozi njegovo notranje ravnovesje. (*)
Že takoj po udarcu sem opazil, da je otopela bolečina v kolenu. Šele sedaj sem zaznal, da so istočasno otopeli tudi občutki. V naslednjem telefonskem razgovoru je bilo vse odločeno. Dokončno je tudi postalo jasno, da govoriva o dveh različnih svetovih. Moral sem se vrniti do stičišča obeh svetov, do bivaka. Stemnilo se je. Lunina svetloba je prosevala pod napačnim kotom! Po melišču je bil težak vsak korak, a sem zlahka našel bivak. V njem so na tleh ležale velike in lahke, prazne in okrogle plastenke. Na mizici sem zagledal malo, polno in zalo plastenko vode ledenke. Tistemu, ki jo je pustil, sem bil resnično hvaležen, iz srca.
Prizadevati si, da bi živi stvarnosti sebstva dajali stalen odmerek vsakodnevne pozornosti, je približno tako, kot bi si prizadevali sočasno živeti na dveh ravneh ali v dveh različnih svetovih. Človek se, tako kot prej, posveča zunanjim obveznostim, hkrati pa je nenehno na preži za namigi in znamenji, s katerimi sebstvo simbolizira svoj namen – in nakazuje smer, v kateri teče življenjski tok. (*)
Prvi je bil pri bivaku neverjetno hitro, druga dva sta zadaj nosila vrvi. Resnično sem verjel njihovi šali, bila je tako resnično iskrena. Iz doline je trojica prinesla tudi človeško toplino. Da je pes bil vesel, je povedal z repom. Ni bil črno bel le zaradi noči. Z reševalci se je dvignila tudi megla; razkrila je luno in luči Kamnika. Premalo je imeti rad gore, rad je treba imeti tudi ljudi. Po drugi strani pa drugo samo po sebi zadošča. Med reševalci so ljudje, ki imajo resnično radi oboje: gore in tudi ljudi. Njim je do ljudi resnično toliko kot do gora. Ob slovesu sem slišal: »Saj bi nekaj rekel, a sam veš, kaj.«
Ko posameznik doživi svojo prvo življenjsko krizo, išče nekaj, kar je nemogoče najti, nekaj, o čemer ničesar ne ve. Takrat ne pomaga dobronameren in razumen nasvet. Zares učinkovita je ena sama stvar. Brez predsodkov, povsem naivno, naj sprejme prihajajočo temo in skuša ugotoviti, kakšen je njen skrivnostni namen in kaj hoče od njega. (*)
Hoja po robu
Z izletom po robu zmožnosti sem ponovno zavozil v stare kolesnice. Verjetno sem mislil, da bom z pogosto hojo po meji prišel do resnice. Resnična je postala samo meja, ki sem jo prestopil nevede. Veliko korakov (napak) je bilo potrebnih, ne samo eden. Majhen napačni začetni korak se je na koncu izkazal za veliko napako. Kolikokrat sem že uspešno stopil na vrh gore in sestopil z nje, ne da bi opazil, kako sem zašel s svoje prave življenjske poti?
Posledica pretirane okrepitve egozavesti: čeprav človek disciplinirano zavest potrebuje za civilizirano opravljanje svoje dejavnosti, je njena izrazita pomanjkljivost v tem, da prevečkrat onemogoči zaznavanje spodbud in sporočil, ki pridejo iz središča. (*)
Znaki
Le nekaj dni prej sem reševalcu razlagal, kako Veliki in Mali podi v megli postanejo ena velika mišnica. In sem se šel sam ujet vanjo. Dogodki tik pred odhodom niso bili napoved usode. Imel sem vse možnosti, da bi kaj spremenil. Po nekaj letih je namreč nekdo ponovno pripomnil: »Da se ne boš spet kje izgubil.« Tam, kamor grem, se ne moreš izgubiti. »Ali ni sedaj v gorah nevarno zaradi snega?« To pa je že druga reč, bom skrbno pazil … Tik pred odhodom sem še prijatelju pisal vprašanje, kako je z njegovim kolenom.
Grintovcem sem se več let izogibal. Nisem si hotel privoščiti, da bi me reševali Kamničani. Torej sem na nek način vedel, da se mi bo to lahko še kdaj pripetilo. Japonski pregovor pravi: kar se zgodi enkrat, se morda nikoli več ne bo. Kar se zgodi dvakrat, se bo zagotovo še ponovilo. Ponovila se je Peca. Nujno moram nekaj spremeniti, še prej pa sprevideti, doumeti.
Pri vseh notranjih procesih je odločilno sebstvo: ta zapoveduje posameznikovim človeškim odnosom, in jih uporablja pod pogojem seveda, da si posameznikov zavestni ego prizadeva odkriti lažne projekcije, se z njimi soočiti v sebi, ne zunaj sebe. (*)
Zamenjave
Zamenjali sta se mi dve dolini, Žmavčarji in Gamsov skret. Že v bivaku sem si narobe zapomnil ime, vpisano 15. oktobra. Bil sem prepričan, da je bila Mojca. V resnici se je ob risbici vpisala njena mama, ki ima verjetno risarsko žilico po svojem očetu Juriju. Pripisala je: »Po dolinci megla vije, v hribih sonček siji.« V dolini sem pomešal imena iz večernega spremstva, menda sem si celo narobe zapomnil, kateri od bratov je rekel »Saj veš …«. Igra imen je bila resnično zanimiva uganka: celo eden ob bratov se je namenoma predstavil z drugim imenom. Nasedel sem mu, čeprav sem že po telefonu slišal, kdo je. Smisla celotne uganke še nisem razrešil.
Včasih začutimo, da veliki človek od nas nekaj zahteva, da nam je naložil posebno nalogo. Če se odzovemo, če resno preučujemo svojo dušo, zberemo moč, ki jo potrebujemo, da bi splavali proti toku kolektivnih predsodkov. (*)
Resnica
V gorah ne morem najti Resnice, kajti gore so (se nahajajo) v Resnici. V zadnjih nekaj tisoč letih je Resnico prineslo z gore le nekaj ljudi. Seveda to niso bili planinci, ampak preroki. Resnico se da edinole živeti. Tudi On, ki jo je živel, ni o njej napisal ničesar. Celo njegovi učenci niso ničesar napisali o Resnici, ampak so predvsem opisovali le Njegovo življenje.
Notranja lucidnost in moč, ki ju ego potrebuje za sprejemanje odločitev, skrivnostno izhajata iz velikega človeka, ki se noče preveč očitno in jasno razkriti. (*)
(*) Carl G. Jung in soavtorji, Človek in njegovi simboli
Iztok Snoj