Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Manj znani pokljuški vrhovi

Gorenjski glas - Jelena Justin: Neimenovani vrh* (1979 m) - Veliki Selišnik (1956 m) - Debeli vrh (1962 m) - Oaza miru s pogledom na procesijo planincev, ki gredo na Viševnik. Razgledni, manj znani vrhovi nad Pokljuko ... še v času žarečih macesnov, brez snežne podlage.

V sončnih jesenskih dneh, ko so čisti razgledi in so v hribih zvesti sopotniki rumeni macesni, je najbolje izbrati turo, kjer lahko neskončno uživamo brez velikih naporov. Pokljuka je za take ture več kot odlično izhodišče. In če si v hribih zaželimo tudi malce miru, stran od obljudenih poti, je tale tura kot nalašč za nas. Obiskali bomo vrhove v bližini romarske poti na Viševnik.

Izhodišče vzpona je Rudno polje. Po makadamu se sprehodimo do smučišča in se začnemo vzpenjati po njegovem levem robu. Po prvem delu vzpona pot zavije levo in se bolj strmo začne dvigovati po smučišču. Na vrhu smučišča se kolovoz spremeni v pešpot, ki se dviguje v okljukih, kar naredi vzpon precej bolj prijeten.

Prečkamo planino pod Plesiščem in na razcepu nadaljujemo desno proti Kačjemu robu, pot naravnost gre proti Viševniku. Pot proti Kačjemu robu se zmerno dviguje skozi rušje. Niti nimamo občutka pridobivanja višine, a ta se kar nabira. Kmalu smo na severni strani Viševnika. Pred seboj zagledamo Mali Draški vrh, vzhodno od njega pa vrhove, ki jih bomo obiskali: prvi je celo brez imena, revež, sledi Veliki Selišnik, bolj na vzhod pa Debeli vrh. Spustimo se v kotanjo pod Viševnikom, ki jo obhodimo po desni strani. Ko se pot obrne levo, se nam z desne strani priklopi pot s planine Lipanca oz. Debele peči. Na tem razpotju mi zavijemo desno, proti Lipanci. Po nekaj korakih sledimo slabo vidni gamsji stezici na naš prvi Neimenovani vrh. Bodimo pozorni na izrazito škrapljast svet. Ko je ta svet mimo, smo v grapi, po kateri se vzpenjamo kar naravnost in nas pripelje do roba, kjer pogledamo v Krmo. Po polički nadaljujemo proti vzhodu ter se prek skalovja povzpnemo do vrha, kjer je možic. Z vrha se nam pokaže divja severna stena Velikega Selišnika. Hja, tjale gor bo treba.

Na markirano pot sestopimo po poti vzpona. Ko smo na markirani poti, ki vodi proti Lipanci, ji sledimo nekaj sto metrov. Ko se pot začne spuščati, se spuščamo tudi mi. A ne dolgo. Usmerimo se proti grebenu Velikega Selišnika, ki ga brez težav dosežemo. Na grebenu srečamo možice. Pot nas vodi po grebenu in pod grebenom, prehodi so lahki, a bodimo pozorni. Ko dosežemo konec rušja, se usmeri strmo levo navzgor po krušljivem terenu. Možički nas pripeljejo vse do vrha Velikega Selišnika, kjer je ogromen možic.

Sestopimo na markirano pot, ki vodi proti Lipanci, po poti vzpona. Previdno predvsem v vršnem delu grebena, ki je izrazito krušljiv. Ko smo na markirani poti, je ta na začetku precej položna, vmes se rahlo vzpne, nam ves čas ponuja lep razgled. Na odcepa proti Debelemu vrhu zavijemo levo. Pot je sicer markirana, a steza mestoma precej slabo vidna. Hodimo v pasu rušja in redkih dreves. Slabo vidna steza nas pripelje na vršna travnata pobočja. A glej ga zlomka, tik pod vrhom zavijemo rahlo desno, nato pa skozi pas rušja levo in že smo na vrhu Debelega vrha. Celotno pot smo imeli čudovit razgled na kraljestvo Triglava z Ržjo in Rjavino, Veliki in Mali Draški vrh, Viševnik s severne strani, verigo Karavank s kepo in Dovško Babo …

Z vrha spet sestopimo na markirano pot proti Lipanci. Gremo mimo odcepa za Mrežce, no, lahko skočimo tudi nanje, sicer pa sestopimo do Blejske koče na Lipanci. Ne morem si kaj, da glede koče ne bi napisala sledečega. Očitno so nekateri oskrbniki že močno naveličani tega, kar počnejo, ker da v lepem sobotnem popoldnevu ne morejo skuhati kave, ker »moramo postreči pohodnike iz Prekmurja, zato vsaj pol ure kave ne bomo kuhali«, je pa višek. Tako ali tako imajo vedno le ričet in klobase. Ričet se pogreje sam, klobase se kuhajo same … Bom imela naslednjič kavo v termovki s seboj, da vas ne bom obremenjevala! Z Lipance se povzpnemo nazaj do odcepa proti Mrežcam, kjer nadaljujemo naravnost do Rudnega polja, kjer nas čaka jekleni konjiček. In ne nazadnje tudi Hotel Center, kjer imajo odlično kavo.

Nadmorska višina: maks. 1979 m
Višinska razlika: skupna pribl. 1000 m
Trajanje: 5 - 6 ur
Zahtevnost: 4 zvezdice

Jelena Justin

* Neimenovani vrh (1979 m) je najverjetneje (glej >) Draški rob


Gorenjski glas, 10.11.2016: Manj znani pokljuški vrhovi

Veliki Selišnik (1956 m)–Debeli vrh (1962 m) – Oaza miru s pogledom na procesijo planincev, ki gredo na Viševnik. Razgledna, manj znana vrhova nad Pokljuko …

Pokljuka je odlično izhodišče za ture različnih težavnosti, tudi za take, ki so brezpotne. Ja, ja, na dosegu roke enega najbolj obleganih pokljuških vrhov je oaza miru. In če si v hribih želimo tudi malce miru, stran od obljudenih poti, je tale tura kot nalašč za nas.

Izhodišče vzpona je Rudno polje. Po makadamu se sprehodimo do smučišča in se začnemo vzpenjati po njegovem levem robu. Po prvem delu vzpona pot zavije levo in se bolj strmo začne dvigovati po smučišču. Na vrhu smučišča se kolovoz spremeni v pešpot, ki se dviguje v ključih, kar naredi vzpon precej bolj prijeten.

Prečkamo planino pod Plesiščem in na razcepu nadaljujemo desno proti Kačjemu robu, pot naravnost gre proti Viševniku. Pot proti Kačjemu robu se zmerno dviguje skozi rušje. Niti nimamo občutka pridobivanja višine, a ta se kar nabira. Kmalu smo na severni strani Viševnika. Pred seboj zagledamo Mali Draški vrh, vzhodno od njega je vrh brez imena, še bolj vzhodno je Veliki Selišnik, za njim pa se skriva Debeli vrh. Spustimo se v kotanjo pod Viševnikom, ki jo obhodimo po desni strani. Ko se pot obrne levo, se nam z desne strani priklopi pot s planine Lipanca oz. Debele peči. Na tem razpotju mi zavijemo desno, proti Lipanci. Ko smo na markirani poti, ki vodi proti Lipanci, ji sledimo vse do mesta, ko se le-ta začne spuščati. Takrat mi zapustimo pot in se usmerimo na greben. Greben je poraščen z ruševjem, med katerim opazimo prvega možica in tudi pot je dobro vidna. Z grebena celo rahlo sestopimo in sledimo možicem. Pot se občasno strmo dvigne. Ko dosežemo konec rušja, se usmeri strmo levo navzgor po krušljivem terenu. Približamo se skalam in možici nas vodijo tik pod skalami. Na desni je ruševje, potka je ozka. Strmo se povzpnemo nazaj na grebenu, kjer nas možici še vedno vodijo proti vzhodu. Ko že vidimo vrh, kjer je ogromen možic s skrivljenim križem, se po levi strani ruševja po izpostavljeni stezici sprehodimo do skal, preko katerih se povzpnemo do vrha.

Sestopimo na markirano pot, ki vodi proti Lipanci, po poti vzpona. Previdno v zgornjem delu, ki je precej izpostavljen, prav tak je tudi srednji del. Če spregledamo kakšnega možica, se lahko zelo hitro znajdemo na zahtevnejšem terenu, polnem kotanj. Ko smo na markirani poti, je ta na začetku precej položna, vmes se rahlo vzpne, ves čas pa nam nudi lep razgled. Na odcepu proti Debelemu vrhu zavijemo levo. Pot je sicer markirana, a steza ponekod precej slabo vidna. Hodimo v pasu rušja in redkih dreves. Slabo vidna steza nas pripelje na vršna travnata pobočja. A glej ga, zlomka, tik pod vrhom zavijemo rahlo desno, nato pa skozi pas rušja levo in že smo na vrhu Debelega vrha. Celotno pot smo imeli čudovit razgled na kraljestvo Triglava z Ržjo in Rjavino, Veliki in Mali Draški vrh, Viševnik s severne strani, verigo Karavank s kepo in Dovško Babo …

Z vrha ponovno sestopimo na markirano pot proti Lipanci. Gremo mimo odcepa za Mrežce, no, lahko skočimo tudi nanje, sicer pa sestopimo proti Blejski koči na Lipanci, a je ne obiščemo – razen, če bi kdo jedel ričet –, ter nadaljujemo desno, nazaj proti Rudnemu polju, kjer nas čaka jekleni konjiček.

Nadmorska višina: maks. 1979 m
Višinska razlika: skupna približno 1000 m
Trajanje: 5–6 ur
Zahtevnost: 4 / 5

 05.11.2012

 

 

 


GG/G-L-Jelena Justin: Planinski kotiček


Veliki Draški vrh z Malega Draškega vrha / Foto: Jelena Justin


Razgled z vrha proti Toscu, Vernerju, Mišelj vrhu, Kanjavcu ...
Foto: Jelena Justin


Draški vrh s Triglavom v ozadju s sestopne poti na Jezerca
Foto: Jelena Justin

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

4 komentarjev na članku "Manj znani pokljuški vrhovi"

Jure Frelih,

Hehe, Jelena ti ga pa pihneš. Pol urce počakat na kavico v tako lepih krajih, ker se ukvarja s skupino, pa ja ni bil problem. Pa saj ni ležal pred kočo!!! Dvomim, da je med postreženimi Prekmurci en sam, ki mu Jože ni bil všeč. Meni njegova molčečnost tudi ne paše, ker sem sam ropotalo, ampak to kar on počne skoraj 365 dni v letu, da je ta koča odprta je za Bloudkovo nagrado, pa še katero bi mu lahko dali. Ja pa ričet ima fajn, klobase mu pa itak delajo po njegovi recepturi, ni pa tako kot v gostilnah tipa Kofce, Dolga njiva, .... kjer te pa ima kaj za spravit ob živce.

Pač vsakemu svoje in po okusu. Pač ne moreš bit vsem všeč, a on večini je in to zelo!

PS. Človek ima na leto dober teden dopusta, medtem ko ga imamo ostali vsaj tri tedne ali pa ste nekateri celo v pokoju. Edini problem glede tega jaz vidim v tem, da bi lahko na spletni strani ali pa na parkirišču to bilo javljeno. Jaz vam med dopustom, še vrat nebi odprl!


Jelena Justin,

Preden kdo opazi: podnapis pri prvih dveh fotografijah je zamenjan. Ja no, moja napaka. Se zgodi... Priznam!


Janez Klemenc,

Se pridružujem mnenju glede oskrbnikov Blejske koče na Lipanci - tudi sam sem doživel podobno izkušnjo, ko smo omenjeno kočo obiskali z družino neke sončne zimske sobote. Koča je bila odprta, v njej kar nekaj pohodnikov, po koči se je sukal tudi oskrbnik, ki pa je na naše naročilo odgovoril: "Danes imam dopust in nimam nič v ponudbi." ??!!?? Bil sem prepričan, da se heca, a po ponovnem vprašanju, je možakar smrtno resno vztrajal pri tem, da ima ta vikend dopust. Popolna blamaža torej, ki je v meni še bolj utrdila navado, da se v hribih načeloma izogibam kočam; v navedeno pa me zagotovo ne bo več. Upam le, da na takšne "dopustniške vikende" kočo obišče čim manj tujcev...

Janez Klemenc


Franc Ravnik,

Sedaj pa res ne vem o kateri koči je govora. Večkrat se oglasim na planini Lipanca, nad Zajavornikom, pod Mrežcami in všeč mi je tam. Tudi zato ker je oskrbnik (mislim da Jože) prijazen in ustrežljiv. Res ne streže v uniformi, nima na meniju kalamarov, redkobeseden je, vedno pa pri njem lahko potešite lakoto. Iskati v hribih gurmanskih užitkov je pa nesmisel, kaj bi se potili po skalovju, ostanite v dolini ali hotelu na Rudnem polju ali kar v dolini. Če boste imeli srečo boste deležni celo kremnih rezin in/ali potice na obletnico njihovega društva, brezplačno seveda. Če si boste zvili gleženj pa vas bo s svojo razmahano Lado popeljal v dolino. Za bohlonej seveda. Še več podobnih primerov sem osebno doživel, kar pa ne verjamem avtorici prispevka JJ (glej povezavo: http://hribi.net/izlet/rudno_polje_blejska_koca_na_lipanci_/1/76/1144.

Hribovci imamo pač svoje kriterije, aroganca pa nam je vsekakor tuja.

Pa lep gorniški pozdrav.

F. Ravnik

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46167

Novosti