Slovenske novice - Boštjan Fon: Medtem ko se je živo srebro ustavilo tik pred dvajseto črtico pod ničlo, je 443 pohodnikov drobilo svoje stopinje s Pasje ravni proti Dražgošam.
Ob 67. obletnici znamenite bitke so po sledeh partizanskega bataljona skoraj tekli, kot bi jim za hrbti pokalo iz nemških šmajserjev.
Najprej je treba dobro uro in pol sopihati navkreber do Koširjeve kmetije na Pasji ravni. Da bi kot organizatorji pohoda Po poteh Cankarjevega bataljona v treh desetletjih uredili avtobusni prevoz do izhodišča pohoda, brihtam iz planinskega društva Škofja Loka še ni uspelo. Tudi točne ure odhoda proti Dražgošam nikoli ni moč izvedeti ali je napovedati. Po navadi se gre nekaj pred polnočjo, pohodnike takrat že kar lepo hladi. Ampak letos je bilo glede na vremenske razmere še tolikanj bolj mrzlo kot v preteklosti, zato so jo vodje pohoda urezali s Črnega Vrha v Zminec, kot da bi nam za hrbti glasno pokalo iz nemških šmajserjev. Ne, nismo hodili, skoraj tekli smo, in to tako, kot smo bili vajeni videti v pravih partizanskih filmih bežati sovrage našega ljudstva in ne partizanov. Ti so na filmskem platnu le hrabro umirali in nekaj takega smo kanili storiti tudi mi v Zmincu, a je bil na srečo prvi krajši postanek, ki se je spremenil v vseobsegajoči poscanek.
Da bi med vojno tako kolovratili naokoli, ni bilo preveč pametno početje, saj je bila kolona, ki jo je sestavljalo 443 pohodnikov (več kot lani in manj kot predlani), precej dobro vidna.
Na delu poti, ko smo že slutili Selško dolino, so nas zaustavili in nam ponudili kres in čaj. Ob ognju je bilo zelo zanimivo: če si plamenom nastavil lice, je mraz grizel v zadnjo plat, če si se obrnil, je ščipalo v lička. Pohodniški narod se je odpočil, snedel kakšen sendvič in preklinjal mraz, ker je bila pijača v nahrbtnikih že drugega, bolj trdnega agregatnega stanja. Potem bi se kmalu zgodilo partizansko hitro sodišče, nekateri bi predenj postavili vodje pohoda. Ti so poniknili v ilegalo in zavlačevali nadaljevanje pohoda.
Medtem ko smo jo mendrali proti Praprotni, smo na nahrbtniku sopotnika opazili termometer, ki si ga je sposodil v domačem hladilniku. Oster pogled je izdal, da jo režemo skozi hlad pete ure zjutraj, ki se je spisal z devetnajstimi stopinjami pod lediščem. Kosmati predstavniki iz kolone so si bradato okrasje še dopolnili z naravno sivino, drugi so si pokrivali glave, čez nosove vlekli šale, skupaj pa smo še enkrat zagrizli v breg.
Iz Ševelj je treba priti v Zabrekve, kjer je sledil zadnji oddih pred končnim jurišem v Dražgoše. Da bi drugi obiskovalci proslave nas, zmagovalce pohodne noči, bolje videli, se je mesec umaknil rdeči zarji in odkorakali smo nad Lajšami v Dražgoše, že ovite v slavnostne barve. Pri osnovni šoli so nam v roke podali novo zajemalko čaja, zraven pa pošteno porcijo pasulja. Še prej so pečatili izkaznice in delili značke tistim, ki smo se že večkrat podali na pohod ponoči po sledeh partizanskega bataljona. Sledila je še proslava, kot smo je bili vajeni še pred desetletji, ko je imela slovenska zastava na sredi rdečo zvezdo.
Boštjan Fon