Planinski vestnik - Marko Šurc: Kako se vsaka stvar začne? Najprej se nečesa spomniš, potem si zaželiš, hrepeniš, nazadnje pa te je strah.
Sedel sem na postelji in premišljeval.
Ob 30-letnici prvega smučanja v Steni, po Slovenske smeri
Janka sta se zagrizla v severni bok Triglava. V silovitem vetru trosita moči, kot da bi bil njun cilj vrh in ne dolina. Da, dolina šele potem, ko bi presmučali slovensko smer v Triglavski steni. Nisem se spraševal zakaj, preveč tesno mi je bilo pri srcu, misli so nehote iskale prehode v Steni, položnejša mesta, vse v meni je spraševalo, kako, le kako priti čez. Nejc me je odvračal od namere, izmislil si je vse mogoče stvari, grozovite stvari ... Za trenutek sem popustil. Kot bi zbežalo tisto hotenje v meni daleč proč, le še trma ali pa mogoče pohlep je ostal in mi šepetal »pojdi, pojdi«. Ne bi bil šel, ako bi bil to hotel zaradi lastnega zadovoljstva. Nekaj čisto tretjega me je narahlo vleklo v globine, v zasute grape. Že od nekdaj sem se počutil v steni svoboden, zbran in miren. Kako čudno! Saj si omejen na en sam centimeter, na eno samo sekundo, na en sam gib. Omejeno je telo, tvojo misli in občutki pa so neskončni, tvoja bit je razprostrta med nebom in zemljo, čutiš, da samo ti odločaš o svoji usodi, sam, popolnoma sam. Nihče razen lastnega jaza te ne sili, da hrepeniš po nebu za življenjem, da se vedno znova in znova vzdigneš iz globin niča. Res, marsikdaj se ustrašiš te lastne svobode, želiš si nekoga zraven sebe. Nikogar ni, sam si, obupno svoboden.
Zakaj sedaj še to? Prijatelja sta že na ledeniku. Treba bo iti. Omahujeta, če prav razumem? Končno se Janko odloči, da bi poskusila presmučati Prevčev izstop, potem šele bi videla, ali je pametno iti dalje. Samo da ga spravim v steno, obrnil se gotovo ne bo. Nejc in Janko H. sta na rob Stene smučala z nama in naju hotela še enkrat prepričati, a prijatelj je že izginil s smučmi pod prvi skok. Vrv mi je hitro tekla skozi dlani. Torej mu gre dobro v tem najožjem in najbolj strmem delu smeri.
Kaj za vraga hoče od mene strah, ki me tišči za grlo? Ne, ne bom se mu vdal. Zapeljal sem desno, levo, podrsal nekaj metrov in zopet levo, desno. Premočen sem prismučal do Janka, s težavo sem mirno govoril. Kaj za vraga se dogaja z menoj? Spustil me je naprej. Podrsnil sem v ozek, komaj za smuči širok žleb nekje sredi Prevca, potem pa sem se odločil za prvi zavoj. Kot bi se tisti trenutek zbudil iz hudih sanj! Kar sram me je bilo pred samim seboj. Spomnil sem se Nejčevih besed: Nihče ne more reči da ga pred nečim takim vsaj v prvih nekaj trenutkih ni strah! In res je bilo tako Za tolažbo to rečem.
Potem je še Janko presmučal svojih sto metrov, nato sva se odvezala, kajti Slovenska grapa je bila trda, ni se bilo treba bati plazov. Na robu stene sta stali dve majhni postavi. Mogoče sva bila midva za njiju tudi le pikici, ki se izgubljata v dnu grape.
Prestop iz Slovenske v osrednjo grapo je bil, milo rečeno, neroden. Čez petmetrski skok se je Janko popeljal kar po zadnji plati, škoda se mu je zdelo smuči. Seveda pa si sam kot drugi v navezi kaj takega nisem mogel privoščiti in sem za tistih pet metrov porabil en klin. No, bolje, da gre klin kot jaz.
Nad Bele plati sva hitro prismučala, čeprav naju je osrednja grapa izmučila z južnim in pustim snegom. Čakal naju je najtežji del smeri, 40 m kopnih plat, le po razpokah zalizanih s snegom. Janko je seveda uporabil že zgoraj na skoku preizkušeno metodo. Previdno je drsel po ostrih skalah, vrv pa je počasi tekla skozi moje dlani. Srečno je pristal na pomolu pod platmi. Rešeno!
Obul sem si dereze, pripel smuči na nahrbtnik in se spuščal k Janku. Zdajci votlo zagrmi. Videl sem, kako čez rob stene drsi kloža, drvi k nama, proti Belim platam, se raztrešči, sesuje, sfrli in zdrvi skozi ozek žleb mimo pomola v globino. Videl sem. kako je Janko pograbil nahrbtnik, ki ga je bil vrgel v sneg na pomolu, in se hotel umakniti. Ko pa je videl, da nima kam uiti s stojišča, je le zastrmel v bobneči slap. Na srečo je slap zdrvel mimo njega. Vse se je zgodilo tako nepričakovano, da sprva sploh nisva mogla preceniti, kolikšna nevarnost nama preti v žlebu. Bil je to edini možni prehod na polico, ki drži do macesnov. Ko som končno prlšel do Janka, so slapovi snega še vedno drseli skozi žleb. Morala sva počakati, da Je zašlo sonce.
Vkopan na pomolu sem potem varoval Janka, ki se je s smučmi zapeljal v ledeno korito. Počilo je in že sem videl sivo steno nad sabo v pajčolanu snežnega slapu. Janko je zapeljal na drugo stran k skali, zapičil palice v trdi sneg in čakal. Vrv, ki jo tekla čez žleb, je poplesavala v sunkih. Komaj sem jo držal toliko napeto, da je ni zajelo jedro plazu. Sneg se je umiril in Janko se je spustil skozi žleb na polico. Nisem upal tvegati, z derezami sem nekako zmogel.
Bil sem miren, sproščen. Že od tistega prvega zavoja tam v Prevcu. Plaz, ki me je sprva presenetil, me ni prestrašil. Korak za korakom sem se spuščal po ledeni strmini in pogledoval proti robu. Nebo je bilo svetlomodro, tam kjer se je stikalo s steno, jo nenadoma postalo motno, kot da bi bilo polno neke snovi. Plaz, sem pomislil in zavpil hkrati. Janko, drži! Prvo kamenje in ledovje je že bobnelo po čeladi. Stekel sem po konicah derez in v zadnjem trenutku skočil za skalo. Za srajco sem imel polno snega gledal sem, kako mimo mene drvi droben plazič. Za nekaj trenutkov sem izgubil občutek za stvarnost, potem pa se je zopet vse vrnilo. Nisem se počutil trden In varen, vendar sem potem po rahlo napeti polici prilezel nad macesne. Šele tam sem se oddahnil.
Mrak je počasi zalival dolino, ko sva prismučala pod Steno. Pod nama ni bilo več globine in negotovosti, sproščenost je iskala svetlobo v oknih prvih hiš v Mojstrani. Najino hotenje bo zdaj zdaj napolnilo čašo sreče.
Sedel sem doma za mizo in premišljeval. Občutil sem srečo, ki sem jo našel na čuden, za nekatere morebiti nesmiseln, nevaren način. Kako lepo je biti srečen! Pomlad bo, vse cveti, vse hiti živeti. Tudi v meni se nekaj budi, budi se nova sla po varljivi, tvegani sreči.
Slovenska smer (letna ocena: II—III, 800 m, med 1500 in 2300 m, 3 h), zimska ocena: spodaj 45°, Bele plati Ill, 40 m, osrednja grapa 45°, skok 5 m, III, Slovenska grapa 20-30°. Prevčev izstop 52°.
10. 3. 1978 plezali: Janko Humar, Janko Arh in Marko Šurc. Čas: 4 ure.
11. 3. 1978 smučala: Janko Arh in Marko Šurc. Čas: 5 ur (zaradi plazov).
Gor z derezami, dol na smučeh