Cenjeni Iztok! Iz zanesljivih virov intuicije sem izvedel, da se bo danes na območju Okrešlja mudila neznanka iz Devina. Kljub pomoči lavinskih psov je nismo našli. Nastalo pa je nekaj več slik za prestavitev razmer na Turski gori.
Vztrajno sem spraševal mimo gor gredoče gospe in gospodične, vendar so bila imena, ki smo si jih izmenjavali ob prestavljanju precej drugače zveneča. Hana, Elizabeta, Lenci, Kamella, Dorika... in le redko smo se predstavili in pogovorili v nam domačem jeziku.
Sodelavka Jana me je vprašala, kdaj bo pot z Okrešlja na Kamniško sedlo povsem kopna. Nekako se ne počuti najbolje na snegu in rajši počaka, da sneg skopni. Odgovoril sem ji, da ga je pod steno še za kakšnih dvajset metrov. Vendar sem pripomnil, da ji bom točno povedal v ponedeljek, 
ker bom na prvi poletni dan šel v tisti konec in bom povsem prepričan, koliko snega je res še na prehodu z melišča, prek kratkega ostanka snežišča v steno, kjer čakajo jeklenice in izdolbene stopnice. Te stopnice so že pred dobrimi časi utrli domači gorski vodniki spodbujeni s tujčevo podporo.
Sobota je prišla in zbrana ekipa je, še preden se je stražar postavil na svoje mesto, odbrzela do konca ceste. Če bi šli popoldne, pa bi tudi Gorenjci morali plačati pristojbino, kot se spodobi za krajinski park. Zakaj je mimoidoči Hrvat bentil pa ne vem: ali bolj zaradi plačila ali bolj zaradi izgubljene večerne tekme? Veselja kljub čudoviti pokrajini ni bilo videti na mimoidočih obrazih.
Slap še stoji. Pri sosedih se je podrl. Tudi tukajšnja kamnina je precej rdeča, vendar k sreči še ne prepušča vode in morda bo čarobni pad vode ostal. »Kam pa gresta vidva?« Vprašanje je bilo namenjeno otrokoma, ki sta komajda segla do pasu. »Navkreber,« pravi prvi in drugi takoj pristavi: »Vodo zapret.« Tiho bodi si sam pravi sopotnik, zdaj pa imaš kar si iskal.
Mala koča je bila še zaprta. Travnik bil je prepoln dehtenja in razpirajočih se, na visokih steblih z rumenimi glavicami kraljujočih pogačic. Tudi ta lepota nas ni ustavila dlje kot za nekaj pritiskov na gumb. Živahen pogovor in izmenjava mnenj je bila bolj v ospredju. Samohodci so ali smo pri tem v prednosti. Opazovanje okolice in narave je boljše, če misli ne odtavajo v povsem drugo smer.
Čez prvo snežišče, ki ob Peščenem razu priteče visoko izpod Kotličev in Turske gore, je zapihal mrzel pih v dolino. Vendar se je na drugi strani ozračje takoj umirilo. V serpentine zavita pot je peljala pod steno. Zgoraj so bili že trije, ki so počivali pred prehodom snega, ki še leži pod steno. Ali sva lahko dovolj hitra, da jih bova opazoval pri prehodu? Počitek je bil dovolj dolg, da se je doseg enooke igračke toliko približal, tako da je bilo opazovanje dovolj zanimivo.
Palice so zelo primeren pripomoček za hojo. Niso pa primerne za vse početje. Kar nekam grdo so opazovali slikanci navzdol in počez. Vendarle so po bile besede ob praznjenju nahrbtnika, nameščanju ustrezne opreme, povsem drugačne. Srečno so prišli čez in zastavili ob nadelanih elementih nadaljnjo pot. Mi smo zavili navzgor proti desni, kjer poti ni, vendar je prehod v Kotliče dober. Nekaj drugačne opreme, poznavanja in zadeva je v dobrih razmerah precej bolj enostavna kot pa malo višje na markirani poti, ki vodi z Boštjance v Kotliče. Tam je v grapi še snežišče, ki je precej zahteven zalogaj.
Madžari. Res je, da so tujci zaradi nepoznavanja razmer in nepripravljenosti lahko nevarni tudi drugim. Koliko so nevarni sami sebi lahko pove kakšen bloudek, ki je videl madžarske »dereze«. Zato da se čevlji od zunaj ne zmočijo, so si nič hudega sluteči pomagali z PVC vrečkami, ki so jih namestili preko obutve in tragedija Okrešelj »ekspresa«, je dobila novo zaznambo. Spomin in opomin je že dokaj stara zadeva, celo Mlakar je pisal o tem. Na predstavitvenih straneh konzulatov - veleposlaništev bi moralo biti omogočeno, da lahko tujci, turisti preberejo vremensko napoved, razmere v gorah in opise gora. Kdo se naj bi tega lotil, je nekaj kar bi bilo bolje, da spet ne bi napisal.
Besede so le besede. Nekaj več zahtevajo kot slika, ki jo pritisneš skozi škatlico. Pravo moč slike so in smo občutili celo nekateri, ki teh strani nikoli ne pogledajo. Opozorilo, da so tod slike nečednega početja, je zakrožilo med poklicanimi in povratni udarec je bil močan. Samo slike so gledali in nikomur ni prišlo na pamet, da bi sploh bral. Kako neki bi besedo in sliko spravil na tehtnico in kam bi se nagnila?
Kotliči so v poimenovanju predstavljeni kot kotel v katerem vre in iz njega špricajo prav lepe skalne vršine. Barva na skalah je povsem nova in se prav lepo blešči. Krušljiva in raznobarvna kamenina na poti in ob njej kar sama govori o tem, da lahko kamenje hitro pridobi nov položaj. Trdna varovala so pomagala pri vzpenjanju. In za prvim okno se je kmalu prikazal sod, ki je nekoč izgubil dno. Hop in še malo pa smo bili vsi štirje že nad njim. Še položnejše teme in škrbina, kjer je še za vzorec snega in že smo bili na vrhu. Pričakala nas je nova, bleščeča skrinjica. Vendar je pogled v notranjost razkril, da je tudi na gori nekaj gnilega. Poglej Skuto na desni! Rampa, ki pelje na Strežo in je ob njej speljana markirana pot, je tudi še povsem zalita v kotu pod Oltarjem.
Iztok pravi, da se bodo tudi gozdarji in kmetje prilagajali podnebnim spremembam. Za začetek s subvencijami, ki jih bodo ob pomoči Lučke pošteno in ustrezno razdelili. Kako pa bo to videti v praksi. Nove ceste bodo še višje vodile prav proti vrhovom planin in gora. »Pleh« pa se bo še bolj svetil. Težko je priti do mleka na planinah. Pastirjev zmanjkuje, molsti krave zna le še malokdo.
Kratek spust je vodil navzdol do vrat, ki so odprla nov pogled. Sneg je na vrhu dodobra pobralo. Morda so varovala, ki so nameščena dokaj visoko po steni v izogib snežišču že ven. Na melišču je bilo sledov poti malo, ker jih je drseči sneg zabrisal. Ovinek dva in kmalu je bilo jasno, da bo treba na sneg. Nekaj časa obrnjeni proti snegu in nato počasi po petah do velikih skal. Sledilo je prepričevanje, da s palicami pa tole ne bo šlo. Skromen nasvet za vse prepričevalce: V kolikor želiš, da boš bolj prepričljiv, je najbolje, da je na in v tebi vse tako kot je treba. Skupaj smo krenili proti dolini.
Prebiral sem strani, ki jih je popisal Vladimir Kovačič•. Takole pravi: »Ker sem že zaradi ene same časopisne novice pripravljen preusmeriti tudi brez tega dovolj muhast tok pripovedovanja, ogrožam nastajanje svoje knjige. Pa bom dovolil, da me zasuje plaz novic, izpod katerih me bodo napol mrtvega izkopali dobro izurjeni lavinski psi?« in v nadaljevanju: »Toda kakšno zvijačo naj si izmislim, da se ne bom tokrat opekel, sprožil plazu, ki me bo najmanj zasul, če 
ne zmlel v kašo? Če bodo reševalci stuhtali, kdo se je, vsakič drugače maskiran, zagrizel v zanj prestrma, hkrati pa še plazovita pobočja in izzival usodo, se bodo pred naraščajočim metežem zaradi tulečega vetra nikomur razumljivih besed, odkimavajoč z glavami, pokritimi z debelimi volnenimi kapami, zatekli v krčmo popit vroč čaj ali pa kuhano vino in bodo, sede ob zakurjeni starinski lončeni peči, sklenili, naj se pač bedaki rešujejo kakor vejo in znajo.«
Podlom 21.6.2008 Boris Štupar
Pred urejanjem markiranih poti je bil že zdavnaj znan star pastirski in lovski prehod s severa na južno stran (ali obratno) gorstva. Pot, ki jo planinci tu in tam uporabljajo na severni strani, ne predstavlja nikakršnih težav ( nevarno je padajoče kamenje!), medtem ko je na območju Kotliškega grabna nevarna. Še več opisov in zanimivosti pa v planinskem vodniku Petra Ficka - Kamniške in Savinjske Alpe.
Na slikah se včasih pojavi tudi kakšen pes (lavinski). Nekaj navodil za ljubitelje psov in gora je tudi na G-L>> S psom v gore
• Vladimir Kovačič, Imperij pripovedovanja, Založba Obzorja Maribor 1996