Delo, torek, 10. oktobra 2006 - Blaž Močnik: Izgubljeni v Pološki jami
Delo, torek, 10. oktobra 2006
Naslovnica
Po 40 urah spet na varnem
Tolmin – Odprava treh jamarjev v Pološko jamo konec prejšnjega tedna se je srečno končala. Zdenka Žitko (JD Sežana), Matej Fortunat in Dimitrij Valantič (JD Renče Kraški leopardi) so se v najdaljšo slovensko gorsko jamo s skoraj 11 kilometri rovov in brezen med obema vhodoma pri planini Polog v tolminskem hribovju podali v soboto popoldne, v nedeljo zgodaj zjutraj pa so se v njej izgubili in nato postavili bivak ter čakali na reševalno akcijo. Ta je stekla, ko je osem jamarskih reševalcev v nedeljo zvečer stopilo v jamo. Trojico so našli premraženo in premočeno ter jo na varno pospremili iz jame včeraj ob 6. uri zjutraj. Pološka jama je za obisk zaradi izjemne razvejenosti in slabe orientacije zelo zahtevna. »Kar se je zgodilo, je bila napaka zaradi nepoznavanja jame. V njej je namreč mogoče narediti cel kup napak, orientacija pa je tako rekoč nemogoča,« je izjavil vodja Jamarske reševalne službe Aleš Stražar. Več na 7. strani.
Bl. M.
Delo, torek, 10. oktobra 2006
Kronika
Izgubljeni v Pološki jami pri Tolminu
Za trojico jamarjev se je vse končalo res srečno
Zdenka Žitko, Matej Fortunat in Dimitrij Valantič so v jami preživeli več kot 40 ur, k sreči pa so jih reševalci našli zdrave in je bilo reševanje hitrejše
Tolmin – Zgodba treh jamarjev, ki se je v soboto popoldne podala v Pološko jamo pri Tolminu in se v njej izgubila, se je po posredovanju jamarske reševalne službe vendarle srečno končala. Trojica je v najdaljši gorski jami v Sloveniji (z 10,8-kilometra spleta rovov in brezen ter 705 metri višinske razlike) tako prebila več kot 40 ur in dnevno svetlobo zagledala k sreči le premočena in prezebla.
Dvainštiridesetleta Zdenka Žitko iz Jamarskega društva Sežana ter 34-letni Matej Fortunat in leto dni mlajši Dimitrij Valantič iz Jamarskega društva Kraški leopardi Renče so se v jamo podali na zgornji vstopni točki na 1.250 metrih v bližini planine Polog v soboto ob 14.30. Naslednji dan ob približno 4. uri zjutraj so ugotovili, da verjetno niso na pravi poti do spodnjega vhoda v jamo, ki je oddaljen štiri kilometre zračne linije, kar samo priča o izjemni razvejenosti jame. »Po občutku smo bili verjetno kakšnih 200 metrov prenizko. Odločili smo se, da se začnemo vračati navzgor, saj smo domnevali, da smo zgrešili smer. Nato smo prišli do brezna in ugotovili, da verjetno ne bomo mogli preplezati nazaj,« je opisoval Valantič, ki je že petkrat obiskal Pološko jamo, vendar le v njenem spodnjem delu. Trojica, po reševanju vidno utrujena in hkrati presenetljivo zgovorna, si je nato poiskala primeren prostor, kjer je napravila bivak iz aluminijaste folije, in čakala na reševalce. Prav čakanje je bilo najtežje, saj je v jami temperatura le dve stopinji Celzija, relativna vlažnost pa kar stoodstotna. »Takoj nam je postalo zelo mraz, ves čas smo bili tudi povsem premočeni. K sreči nam mraz ni onemogočil gibanja, kar bi reševalno akcijo bistveno zapletlo. Upali smo, da nas bodo reševalci čim prej našli. Posebej črnih misli pa nismo imeli,« je še dodal Valantič.
O odpravi so jamarji obvestili predsednika jamarske sekcije tolminskega planinskega društva Andreja Fratnika, ki je po dobrih 24 urah od vstopa v jamo začel z reševalno akcijo. Na prizorišče je helikopter pripeljal 30 jamskih reševalcev, osem od teh se je v jamo podalo v nedeljo ob 19. uri, iz nje pa so se skupaj s premraženo trojico vrnili ob 6. uri zjutraj. Vodja Jamarske reševalne službe Slovenije Aleš Stražar je bil po akciji dovolj neposreden: »Ujeti niso mogli ne naprej ne nazaj. Kar se je zgodilo, je bila čista napaka zaradi nepoznavanja jame. Raziskovalna akcija je nekaj drugega kot navaden obisk jame, za katero bi bilo potrebno najeti vodiča. Pološka jama je namreč izredno zahtevna, v njej je mogoče narediti cel kup napak, orientacija pa je praktično nemogoča. Še poznavalci imajo lahko v njej težave. Če ne bi prišli do zdravih ljudi, bi lahko reševanje trajalo celo tri dni, potrebovali pa bi tudi razstrelivo zaradi številnih ožin.« Tu velja omeniti, da Slovenija nima zagotovljenega 24-urnega dviga minsko-eksplozivnih sredstev za širjenje ožin za reševalne akcije v jamah, kar je po besedah Stražarja velika napaka uprave za zaščito in reševanje. Po pomoč bi se namreč lahko obrnili le v tujino.
Velika težava pri organizaciji reševalne akcije je bila tudi komunikacija. Težava se je namreč pojavila, ker lokacija reševalnega štaba na planini Polog in lokacija jame zaradi konfiguracije terena nista bili dosegljivi na istem repetitorju. Zato je na pomoč priskočila tudi enota Civilne zaščite za zveze in informacijsko podporo.
Blaž Močnik