Dvoje pristopov velja posebej omeniti: južnega, ki se začne v vasici Brezje nad Tržičem, in severnega z izhodiščem visoko v
Z osrednje gmote Grintovcev se proti zahodu raztegne grebenski krak, ki se še zadnjič požene dva tisoč metrov nad morje na Storžiču, potem pa mu višinske energije začno popuščati, čeprav se tja do Smukuškega vrha in Brezniških peči nad Vrbo in Žirovnico zvrsti še cel venec privlačnih vrhov, posebej vabljivih prav zdaj, ko so razmere v visokogorju nepredvidljive in marsikje nevarne. Med globoko sotesko Drage nad Begunjami na zahodu in Šentansko dolino nad Tržičem na vzhodu se greben razprostre v mogočno, s temnimi gozdovi poraslo gmoto, ki se na severu, na sedlu Preval naslanja karavanški Bengunjščici na bok in je s svojo kopasto postavo pravo nasprotje vzhodno stoječima, grebensko prirezanima Kriški gori in Tolstemu vrhu onstran tržiške globeli. Njeno ime nima veliko skupnega z dobroto, čeprav so nekdanji nemško govoreči gospodje svoji graščini nad Bistrico, na južnem pobočju naše gore, dali ime Gutenberg, ima pa korenine v starem slovanskem samostalniku »dob (dobr)«, torej »hrast«. Zato tudi toliko krajevnih imen Dobrava(e) širom slovenske zemlje.
Dobrča (1634 m)
Dobrča s Kofc. Foto: Mitja Košir
S potmi, ki nas popeljejo na njen vrh in k njenemu planinskemu domovanju, h Koči na Dobrči (1478 m), ki stoji dobre pol ure hoda pod vrhom, ne bomo v zadregi, toliko jih je, označenih in neoznačenih, pobočja povsod naokrog pa so prepredena z mrežo gozdnih poti in cest, pohodniku in popotniku vse prej kot v užitek, motoriziranim kalilcem miru in tišine pa slej ko prej v vprašljivo zadovoljstvo. Dvoje pristopov na Dobrčo vendarle velja posebej omeniti in ju celo priporočiti. Južnega, ki se začne v vasici Brezje nad Tržičem, in severnega z izhodiščem visoko v Šentanski dolini pod Ljubeljem.
Pojdimo najprej z juga, iz Brezij, od cerkve sv. Neže (680 m), kjer nas na našo pot opozori kažipot. Ves čas, najprej hudo navkreber, sledimo rdeče belim znamenjem, še posebej skrbno risanim, saj sledimo delčku Slovenske planinske poti (transverzale), ki preči vso Dobrčo in se na Prevalu zažene v južne strmali Begunjščice. Znamenjem sledimo po strmem travnatem slemenu na Breško goro (1207 m), z nje pa krenemo do razpotja s Poldetovo klopco (po igralcu Poldetu Bibiču, ki že dolgo »občasno« živi pod goro) in od tam naprej v ključih po strmem pobočju, potem pa zlagoma na Podgorsko planino, h Koči na Dobrči in mimo nekoliko višje stoječe lovske (Otkove) koče po gozdni rami na vrh. Od Poldetove klopce lahko krenemo tudi na vzhod, po kolovozu na Lešansko planino in z nje po vzhodnem pobočju Dobrči na razgledno teme z vsem, kar žlahtnega ponujajo sredogorski balkoni in lože našega gorskega sveta.
Severnega vzpona na naš vrh se lotimo iz vasice Lajb v Šentanski dolini, od koder sledimo markacijam mimo kmeta Potočnika in skozi Potočnikov graben na Preval (1311 m), kamor lahko pridemo tudi z Ljubelja po lepi, panoramski in skozi dvoje predorov speljani Bornovi poti. Na Prevalu spet stopimo na Slovensko planinsko pot in ji sledimo ves čas proti jugu po visokem slemenu, se vzpnemo na vrh Čisovec (1418 m) in mimo Ukanovega štruca s strmimi melišči sestopimo na sedelce Vrh Luž (1202 m) nad zahodnim Črnim potokom in vzhodnim Tominčevim grabnom, od tam pa pod zaraščeno Sivoro (1317 m) na Podgorsko planino in z nje mimo koče na vrh.
Pri morebitnem reševanju orientacijskih zank vam bo v pomoč zemljevid Karavanke – osrednji del 1: 50.000, prav pa bo prišel tudi Planinsko-izletniški vodnik Tržič Vladimirja Habjana in Irene Mušič (PZS, 2006).