Iskanje Prekmandlca: Krnice, Masore, Utre, Šebrelje in Jagršče so s svetom in med seboj prikladno povezane tudi s cestami in kolovozi, ki jih v svoje kroge in pentlje preprosto vpletamo kolesarji.
Idrijca in Kanomljica dvakrat tečeta vzporedno. Čisto zares! Kanomljičina vzhodna in zahodna soseda je ista, le da teče vsakič v drugo smer. Takoj ko posrkata okoliške grape in nabereta dovolj voda za njuno rojstvo, jo suvereno brišeta proti jugu, obe mladi, čisti in poskočni. Idrijca v globokem gozdu, Kanomljica po (za naše razmere) široki obljudeni dolini. Med njima je Vojskarska planota.
Če se hočeta sestati, mora ena skreniti. Ko se Idrijca spotegne iz tesni in gozdov svojega zgornjega toka, se obrne proti vzhodu, preteče Idrijski prelom, malo zavijuga in pri Fari (Spodnja Idrija) sprejme sosedo. Namesto, da bi dolbla razvodni greben Bevkov vrh - Sivka, proti kateremu se je namenila, se ga le dotakne in ob njem smukne proti severu. Ni druge, v želji se izviti iz naših senčnih grap proti sončni Soči mora kar precej »manevrirati«. Ko v nadaljevanju spet tolčeta vzporednico, tokrat vsaka v drugo smer, je med in nad njima drug svet, to so Krnice in Masore.
Visoko nad dolinama vod se nam razkrije razgibana, mehko valovita in skrbno obdelana kmečka krajina. Dodobra je zarezana z vseh strani z globokimi grapami, o katerih divjosti govorijo njihova imena. Ena je celo Pekel. Posamezni grebeni se lepijo in ustvarjajo podobo navidezne planote. Najvodnatejša Otuška se zareže najgloblje, razdeli jo na dva groba dela. V Idrijco padajoč del so Masore, večji sončnejši in na zahod sloneč pa so Krnice. Planota, ki se z Jelenka preko kmetije na Kalu spusti v osrednji del z zaselkom hiš okrog cerkvice in zadružnega doma, se proti severu še enkrat rahlo vzpne v razgledno sleme z vrhovi Erzelj, Skutnice, vse tja do Vrhovca. Na njem smo nedolgo nazaj uživali v »gloriji«, obiskali še Šebrelje, pretikali pa smo se tudi že po starih Utrških stezicah. Z današnjim popotovanjem bomo spoznali še južni del, ki ga zaključi slavni 1106 metrov visok Jelenk. Tako bomo otok med Idrijskim prelomom (Kanomljica in Hotenja) in reko Idrijco (veliki D), dokončno spravili v našo popotno malho.
Na planoti se je ohranil kmečki utrip življenja. Razmetano hribovsko naselje, kjer ima vsakdo dovolj prostora, se ponaša z urejenimi domovanji, trdnimi in posodobljenimi kmetijami. 
Zanesljivost preživetja jim dopolnjujejo službe v dolini. Prijazni domačini vam ponudijo domače kulinarične dobrote in tradicionalne jedi. Živa je vaška skupnost, sosedska pomoč ter skupno organiziranje družabnih in kulturnih dogodkov skozi vse leto. Od leta 2001 jih čuva nova sodobno oblikovana cerkvica krajevnega patrona sv. Florijana, ki jo je s čudovitimi mozaiki okrasil svetovno znani umetnik pater 
Marko Ivan Rupnik.
Tako ubrano je na planoti, a ko se ta širina na robu prevesi v ozkost grap v dnu, nam nad prepadi zastane korak. Padca je do tisoč metrov. Obrobje je dvojno, Krniško nad Kanomljo je sončno, senčno pa Masorsko nad Idrijco. Vendar so bili nekoč tudi ti bregovi nekomu pomembni, bili so z ljubeznijo obdelani. Marsikaj živega še danes »visi« v njih. Ta svet prevzame vse zavzete stezosledce. Pripoved povezav je zgovorna, logična in sigurna, le verjeti ji je treba. Nič ni bilo kar tako! Vse je bilo premišljeno in z namenom. Ena stezica je šla navzgor k soncu, ena navzdol v dolino. Ena do levega, druga do desnega soseda. S »topotjo« še do kozolca, njive, vode, mlina, gozda, ... Vse varno speljane čez vsa izpostavljena mesta, še danes jim razen zaraščanja ni hude sile. Hm, ... ta otok bi pravzaprav lahko obkrožili po transverzali od soseda do soseda. Najoddaljenejše domačije stoje narazen v zračni razdalji kar 8 kilometrov, torej si od enega do drugega že skoraj zaslužimo malico.
Kanomeljski sončni bregovi so še kar živi. Nekje na sredini pobočja so Marožce z velikim kozolcem, kakršne so v našem svetu imele le največje kmetije. Kot svetilnik nam je, ko z nasprotnega Vojskarskega brega iščemo sledi življenja. Seveda sedaj do vseh živih pripelje cesta. Smodin, Gantar, Pacmounce, Kumar, Govšk, Pack in še kakšna, pa tolčejo svojo samoto med sadnim drevjem, srobotom in koprivami. Vendar so nam vseeno dobrodošle postaje na paternoštru našega iskanja.
Začnemo na Oblakovem vrhu, se po cesti dvignemo pod Vrhovec in pod njim udenemo pravo stezo, ki nas bo visoko nad Kanomljo mimo še žive ali zapuščene dediščine dostavila na vrh krniške cesto, ravno tam, kjer si reva, sopihajoč iz doline, oddahne.
Podobno Masore na drugi strani brazda več, poleti običajno suhih grap, ki se sicer kot hudourniki stekajo v Idrijco. Od nekdaj so bile svet samotnih kmetij nad Travnikom in Maruškovcem, nasproti Jazen, Otaleža in Bevkovega vrha. Strmi grebenasti bregovi, presekani s skalnimi osamelci, oblečeni v gozd segajo do vrhov, do najvišjega Jelenka. Ko jih oblizne zahajajoče sonc in le obriše nizajoče se grebene, jih vidimo kot zapuščena rebra nekdanjega sveta. Vsak greben s svojim domom. Vsak dom višje nad Idrijco je bolj zapuščen, vsak že bolj sam v sebi.
Vse te grebene preštejemo po povezovalni poti, če iz Spodnje Idrije pod Jelenkom popotujemo z Idrijco do Lužnika. Tukaj se poženemo, nekaj časa še po cesti, do prve še naseljene hiše v bregu. Pot je vedno slabša, samota vedno hujša, zraku pa vedno več. Kako drugače kot vesele so nas osamljene starke ob poti. Le to jim lahko damo, malo bližine. Z Jezera pa spet po grebenu med Idrijco in Otuško čez Ledinico in Grepiše na Želin (označena Idrijsko-Cerkljanske planinska pot). Nadihali in navzeli se bomo prave, tako samoumevne hribovske krajine.
Lahko se na planoto vzpnemo peš od spodaj, lahko se nanjo pripeljemo. Lahko jo prehodimo od severa proti jugu, lahko cikcakamo od vzhodnega do zahodnega prepada, od ene zareze do druge. Za prvo okušanje pa priporočam kar označeno Idrijsko Cerkljansko planinsko pot, ki nam jo bo predstavila ravno v pravšnji meri, da si bomo zaželeli, še ... Odeta v sneg je prečudovita.
Krnice, Masore, Utre, Šebrelje in Jagršče so s svetom in med seboj prikladno povezane tudi s cestami in kolovozi, ki jih v svoje kroge in pentlje preprosto vpletamo kolesarji. Le dober zemljevid vzemimo s seboj, pa domačine povprašajmo za svet.
Anka Vončina
Priporočljiva pomagala:
Vodnik in popotni dnevnik: Idrijsko-Cerkljanska planinska pot (ICPP), 2009
Zemljevid: Idrijsko-Cerkljanska planinska pot (ICPP), 2009, 1:55.000,
Nanos, Trnovski gozd, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, Geodetski zavod Slovenije, 2007, 1:50.000
Terpin Rafko, Klanec do doma, Idrija, 2007 |