02.03.2005 Večer, Narava, gore in ljudje, Jadranski otoki vabijo ljubitelje planin na zimske pohode
Jadranski otoki vabijo ljubitelje planin na zimske pohode
Ozke steze in kamniti zidovi
Po planinskih in pastirskih poteh, do zalivov in vrhov na Šolti - Največ planincev si za izhodišče izbere Gornje selo in Stomorsko
Poleti na morje, pozimi na sneg. To je nepisano pravilo mnogih, in kdor živi drugače, se razlikuje od povprečja. Pa je vedno več pohodnikov in ljubiteljev narave, ki dopust preživljajo obratno. Pozimi na morje in poleti v hribe. Prav zato je zanimivo prisluhniti številnim planincem, ki se zadovoljni vračajo s planinskih poti, speljanih po vrhovih Dugega otoka, Šolte, Hvara, Brača in številnih drugih. Srednjedalmatinski otoki so zaradi osončenih območij primerni za zimsko dopustovanje, saj so jih že pred več kot sto leti odkrivali ljubitelji narave, medicinski strokovnjaki ali raziskovalci
Dalmatinske otoke že nekaj let odkrivajo športniki, ki imajo tam med zimskimi počitnicami treninge in priprave. Posebno mesto pri raziskovanju pa imajo planinci, ki so po uhojenih poteh domačinov speljali zanimive planinske steze in markirane poti. Na vsakem otoku pritegne predvsem najvišji vrh, kamor vodijo tudi markirane poti. Največ planincev si za izhodišče izbere mestece v bližini in od tam gredo na izlete v okolico. Nič koliko takšnih krajev je na teh dalmatinskih otokih, posebno zanimivo pa je v zgodnji pomladi. Čas izleta načrtujemo tako, da se odpravimo okoli devete in se vrnemo še pred peto. Ker so poti marsikje zarasle, se je treba spretno izogibati bodičastim brinovim grmom in iskati pot med kamnitimi pregradami. Te so povsod, tudi na najbolj strmih in zaraslih pobočjih. Kamniti, tudi do dva metra visoki zidovi vzbujajo spoštovanje in kažejo nenehen boj domačinov, da bi ohranili rodovitno prst ter zavarovali terasaste vrtove in oljčne nasade. Zidovi razmejujejo parcele, ponekod velike tudi le nekaj kvadratnih metrov. Prav zaradi kamnitih zidov, ki niso povsod del otoške dediščine, temveč samo otoška posebnost, so poti daljše in velikokrat je treba preskočiti kupe kamenja, da ostanemo na označeni poti. Pobočja so porasla z zimzelenim grmičevjem in dišavami, ki tudi pozimi, takoj ko posije sonce, izločajo eterična olja, ki omamljajo pohodnike.
Prelep je pogled na zimzeleno nizko drevje, na tudi pozimi bujno vegetacijo in pašnike, ki so polni žajbljevih grmičkov in materine dušice. Šele ko se jim približamo na dober meter, vidimo, da se je med kamenjem zarasel žajbelj, ki omogoča, da čebele poleti pridelajo toliko medu.
Pohodniki so navdušeni. Februarja smo na Šolti srečevali številne ljubitelje narave, ki so se ob poteh ustavljali ob kamnitih zidovih in se pogovarjali z domačini, ki so obrezovali oljčna drevesa. Da je še zima, pa sta spominjala občasno mrzel veter in pogled na celino, kjer so se širila zasnežena pobočja Velebita in Biokova. Očarajo nas temna modrina širnega morja pod nami in številni otoki, ki vabijo, da jih obiščemo na prihodnjem izletu.
Pred skoraj tisoč leti so bili dalmatinski otoki prekriti s hrastovimi gozdovi. Tudi na Šolti je bilo tako. Človek je gozdove iztrebil in občasno zasajal borovce, zato so se na otoku razvile številne druge rastlinske vrste. Nekatere rastline pohodniki poznajo, a večina jih nepoznavalcem ostane skrita. Vsi pa spoznajo rožmarin, ki zadiši takoj, ko se ga dotaknemo.
Na planinskih poteh večkrat zmotijo tišino črede ovc, ki imajo prav v tem času nekaj dni stare mladiče, ki capljajo za čredo.
Na sredi otoka, v Gornjem selu, je kljub vetru treba postati, pogled na s soncem ožarjene okoliške otoke je prekrasen. Rumeni cvetovi prvih regratov in vijolic pritegnejo pozornost, čeprav so majhni, komaj vidni. Zgornji del otoka ni strm, poti so speljane po ostrem kamenju, ki zahteva kar nekaj spretnosti. Tu in tam se odcepi nekaj stez, markacij ni, pa tudi ne potrebujemo jih, povsod so poti dovolj jasne, da ni zmede pri iskanju smeri. Tudi v spodaj ležečo Stomorsko nas pripelje dobro shojena steza, ki je spretno speljana ob kamnitem zidu skozi borov gozd, ki se konča z asfaltno cesto in med prvimi vaškimi hišami.
Izlet do zaliva Krušica na južni strani Šolte
Pravzaprav je tudi pohod do zaliva Krušica pravo planinsko doživetje. Planinska pot se začne v Stomorski, na prvem odcepu za kampom Mido oziroma takoj za poslednjimi hišami Stomorske. Nekaj manj kot pol ure je dovolj, da pridemo na vrh, in tudi tukaj je treba plezati čez kamnite zidove in iskati stezo. Markacij ni, za to, da najdemo smer, sta dovolj samo občutek in oguljena zemlja, ki sta jo načela močno sonce in vlažen zrak. Iskanje poti ob kamnitih zidovih in po njih zahteva tudi pogled v okolico in tako se nam nehote vedno znova odpira čudovit pogled na modro morje in zelene borovce. Spet so tukaj ovce in drobne ptice, ki jih bolj slišimo, kakor vidimo. Ostro kamenje sili pohodnike, da morajo športne copate zamenjati za planinske čevlje. Na drugi strani pa čudoviti zaliv Krušica...
Planinski izleti po otokih so del prijetnega zimskega dopusta, izobražujejo in ohranjajo kondicijo, niso odvisni od let, treba je imeti le smisel za naravno lepoto, zdravje in dobro počutje, pa so nagrada za vztrajnost in raziskovanje.
Domačini z otoka so označili veliko planinskih poti, ko pa so čez otok Šolta speljali asfaltirano cesto, niso uničili tistih nekaj stoletij starih stez in poti, ki so povezovale vasi na otoku. Med gosti so Slovenci najštevilnejši; sem prihajajo posamič ali z različnimi planinskimi društvi.
Kar pa se tiče prenočišč ali najema apartmajev, je res preprosto. Na internetu najdete vse naslove tistih, ki za vsakega ponujajo, kar potrebuje. Hišo na samem ali apartma v vasi, prenočišče z zajtrkom ali s tremi obroki. Vtipkati je treba samo Šolta. Na spletni strani pa najdete tudi vozni red trajektov, ki redno vozijo, tudi pozimi, od Splita do Šolte.
Urška Šprogar