Šaleška alpinistična odprava (4)
Peter Ficko
Končno v podgorju
V slabi uri smo počez preleteli Alajsko gorstvo, kjer segajo najvišji snežniki nekaj nad pet tisoč metrov visoko. Pristali smo na zasilnem letališču, točno dvesto metrov nižje, kot meri v višino naš Triglav, v bližini vasice Daraut — Kurgan. Tu so nas že čakali domačini, nas veselo pozdravljali, nadvse prisrčni pa so bili otroci. Zdravi, krepki. Videlo se jim je, da živijo visoko in na zraku. Prisrčno so vsevprek kričali: »Zdravstvujte!« V bližini je stalo nekaj prvotnih hiš, zidanih iz protja in blata, skorajda brez oken, nekaj pa je bilo tudi novejših, vendar zelo skromnega videza. Tudi domačini so bili oblečeni preprosto, prvotno, v kirgiški narodni noši.
Izredno veseli smo bili srečanja z reprezentanco Vzhodne Nemčije. Med njimi je bilo precej fantov, ki smo jim reševali življenja pred leti v Savinjskih Alpah. Tu pa smo še utrdili naše prijateljstvo. Iz hvaležnosti so nam hoteli pomagati na vsakem koraku. Po rasi pravi Prusi, — visoki svetlih las in modrih oči. V obnašanju, kar je bilo nekoč zanje značilno, pa nič več oholi in važni. Mirni, zadržano veseli in zelo prijetni sogovorniki. Prijatelju Volkerju sem večkrat dejal v pravem trenutku: »Rusi so iz vas naredili odličen narod, požlahtnili so vas, da ste postali skromni, izredni tehniki in športniki!« V odgovor sem dobival iskren in zadržan nasmeh. Iz dna duše vem, da mi te ocene ni zameril. Porok za to je tudi vzpon z njimi na Pik Petrovski (4450 m), kjer sva z Volkerjem doživljala težke in lepe trenutke, ko ni bilo med nami ne socialnih, ne nacionalnih in ne političnih preprek. Gora je vzbudila v naju elementarne človeške vezi, ki so neuničljive. In so tudi pogoj za to, da si ljudje povedo v glavnem vse, kar mislijo.
Volker, odličen poznavalec gora Sovjetske zveze, nas pouči, da smo v Alajski dolini, kjer teče reka Kysil — Su (Rdeča reka), ki nekaj višje kot sto kilometrov priteče s Kitajske, Sink-janka. Pove tudi to, da je bila ta dolina v srednjem veku, v času cvetočih civilizacij Azije, ko sta potovala tod skozi tudi brata Pola, Benečana, glavna prometnica med Kitajsko in Indijo. Če sem primerjal vlogo, ki jo je imela dolina v zgodovini z današnjo, ko je promet skoraj povsem zastal, sem bil nad dolino razočaran. Ob reki se je vila slaba makadamska cesta, verjetno nič boljša kot v davnih časih. Kaj vse ne napravita čas in ljudje.
Po kratkem počitku so nas naložili na tovornjake s platneno streho. Povedali so še, da bo trajala vožnja dve uri za približno petinosemdeset kilometrov. Nekaterim fantom to ni ugajalo, mislili so, da bomo na zadnjem delu poti potovali z bolj sodobnim prometnim sredstvom. »Fantje zdaj pa bomo potovali tako, kot so izgledali izleti od petinštiridesetega do petdesetega, leta v Logarsko dolino. Zaprašeni bomo in treslo nas bo.« In res, uganil sem — natanko tako je bilo!
Dvigali smo se ob motni reki, prenašala je rdeč pesek, zato je dobila po tej lastnosti tudi svoje ime. Kmalu smo prispeli do večjega zaselka z imenom SariTaš, kjer smo se ustavili pred zapornico z vojaki, kot bi bili na državni meji. Kot smo izvedeli, je bila to meja med enim in drugim okrožjem. Kdor želi od domačinov z ene na drugo stran, mora imeti dovolilnico od ustreznega državnega organa. Čudno. Toda na ta način preprečujejo razseljevanje in osredotočenje ljudi v tej ogromni državi. Po eni strani je to umljivo, vendar je to po drugi omejevanje svobode gibanja. Zatem smo zapustili Alajsko dolino. Vozili smo se skozi zanimivo polpustinjsko valovito pokrajino z redko travo. Griči so bili enakomerno visoki. Videvali smo velike črede ovac, koz in konjev. Pastirje na konjih, kot bi bili zraščeni z živalmi. Tu in tam pa so stale na zavetnih legah ob jezerih okrogle jurte, bivališča nomadskih Kirgizov. Zanimivo, kdo bi pričakoval, da bo tod še vse tako starosvetno! Vse bliže smo prihajali visokim zasneženim goram. Da — to je bil zares Pamir. Končno smo le prišli v njegovo bližino, v podgorje.
Kirgizi - ljudstvo brez pohištva
Prispeli smo končno v glavno taborišče Ačik-Taš, ki je urejeno na višini okrog tri tisoč šeststo metrov. Utrujeni in zdelani. Naenkrat in brez kakršnegakoli prilagojevanja na tolikšno višino! Zato se nas je vse po vrsti lotila višinska bolezen, ki se kaže v glavobolu, neješčnosti, bruhanju in drugih nevšečnostih. Seveda so jo eni čutili bolj, drugi manj. Duševno pa je prizadela predvsem tiste, ki je še niso nikdar imeli in niso vedeli, da ta bolezen običajno po nekaj dneh mine. Razumljivo, redek zrak pač naredi svoje v človeškem organizmu. Na redek zrak se je potrebne postopoma prilagoditi! Zato smo morali tu prebivati skorajda teden dni. Sprva mirovati, mnogo jesti, se sprehajati. Šele zatem so se sprehodi lahko spremenili v lažje vzpone na višino štiri tisoč in čez.
Na omenjenih sprehodih smo pretaknili vso bližnjo in daljno okolico. Z vzhoda, juga in zahoda so se dvigale veličastne pamirske gore: spodaj travnate, v sredini zasnežene, v strmini tudi skalnate, na višini pa le snežene in zaledenele. Neizmerno bogastvo oblik. In ob soncu so pobočja bleščeče žarela pod modrim obokom neba ali pa so se predajal nepopisni igri svetlobe in sence. Takšen se nam je kazal prvi sedemtisočak — Pik Lenin. Lepota, ki smo je bili tedaj zelo potrebni. Vračala nam je moči. Spet smo zaupali vase. Spet smo bili takšni, kot smo bili vajeni drug drugega. Izpod ledu in snega je tekla reka Ačik-Taš. Po njej se je imenovalo naše taborišče.
To je bila nenavadna reka — prava hudourniška reka. Tekla je pod taborom, kot se ji je zazdelo. Na veliko širino so jo sestavljale številne tokave, različno široke in globoke. Največ vode je imela opoldne. Zanimivo, tokave, ki si jo imel s prejšnjega dne v spominu, naslednjega dne lahko da ni bilo več. Zares, nenavadno spreminjanje v naravi. Zakaj omenjam to reko? Zato, ker smo jo morali prebresti, kadar smo šli na obisk h Kirgizom, v njihove jurte. Če pa smo to hoteli, smo morali reko dobro poznati. Kirgizi so prijazni in naravno prisrčni ljudje. Sovjetski akulturacijski procesi, socialistični cilji napredka, so jih kaj malo zadeli. Na tem občutljivem območju, tik ob kitajski meji, saj živi na Kitajskem kar milijon Kirgizov, je morala sovjetska oblast popuščati pred njihovim tradicionalnim nomadskim pastirskim življenjem. Kirgizi so tod še vedno pastirski nomadi in se v glavnem še vedno držijo nomadskega načina. No, določene spremembe pa jim je sovjetska socialistična država le prinesla. Ne živijo več stalno v jurtah (šotorih).