Delo/Osmrtnice: Počasi in mirno si drsel v drugi življenski krog.
Umrl je upokojeni predavatelj, metodolog, statistik,
alpinist
Od njega se bomo poslovili v četrtek, 16. julija 2020, ob 13. uri na ljubljanskih Žalah.
Iz njegove in naše preteklosti
Tribuna, 1958: Plezanje v Travniku
Ena najtežjih smeri v naših stenah je imela pred nedavnim v gosteh dva mlada planinca. Pogumno sta se spustila v boj z neenakim nasprotnikom, kateremu je priskočil na pomoč še vremenski preobrat, tako pogost zahrbten sovražnik naših planincev.
Mnogokrat smo blli skupaj v Tamarju, ko je še debela snežna odeja pakriivala strme plošče naših gora. Kljub temu, da smo bili zaposleni z belim elementom, sem opazil, da sta tovariša po cele minute nepremično zrla v stene levo od koče. Na moje vprašanje, kam sta se zagledala, sta skoraj hkrati odgovorila: »Letos mora pasti Travnik! Počakati morava samo na ugoden trenutek.«
Tako sta modrovala naša alpinista Stane Jurca, študent metalurgije in Vid Mesarič, študent medicine. S tem ciljem sta se letos vse leto pripravljala. Dan za dnem je treba nabirati kondicijo. Včasih na Turncu, pa zopet na Gradu, ob nedeljah pa še kam dalj! Roke so postajale močnejše, prsti so varno iskali oprimke. Saj morata uspeti po tako trdem delu.
Končno je prišel težko pričakovani dan. Julij je kazal z vremenom kar dobro. Odločitev je padla! Nahrbtnika sta se napolnila. Hrana za en dan, klini, vrvi, šotorsko krilo ln še in še. Plezanje bo zahtevno, to je vedel vsak od njiju.
Jutranjo tišino so pretrgali odmevi korakov. Preplašen ptič se je pognal iz grmovja. Vedno višje in višje. Gozd je izginil. Melišče je postajalo vedno bolj strmo, stena se je približevala. Človeka nehote stisne pri srcu, ko pomisli, v kakšno nevarnost se podajata tovariša.
V koči je kmalu prav živahno. V mislih so vsi s Stanetom in Vidom. Tudi oni želijo po njunih stopinjah. Morda še ne sedaj, gotovo pa kdaj pozneje. Kolikor se bo le dalo, hočejo spremljati tovariša, raztežaj za raztežajem. »Držim pesti za vaju, pokažita, kaj zmoremo, česa smo se naučili.«
»Bova, morava! Danes ali nikoli!« Ohlapna vrv se je začela počasi napenjati. Varno in hitro sta plezala tovariša. Težja mesta so bila sorazmerno hitro za njima. Bila sta prepričana, da bo kmalu konec plezanja, tedaj pa ... !
Nenaden vremenski preobrat. Nebo se je stemnilo, začelo je deževati. Nekoliko je sicer prijetno in osvežujoče tudi pri plezanju, vendar ne v taki meri kot je to bilo tokrat. Vedno bolj je deževalo, vedno hladneje je postajalo. Iz dežja toča, nato sodra in končno sneg. Mraz je bilo kot pozimi, pa še veter. Ni bilo moč naprej! Bivak v mokri obleki s hrano za en dan.
»Sreča, da sva imela s seboj šotorsko krilo,« mi je v poznejših dneh zaupal Stane. Vreme pa je ostalo neizpremenjeno. Padalo je, mraz je pritiskal, stik s tovariši je bil pretrgan. Kaj in kako? Naprej naj bo kakorkoli. Proti vrhu, vsekakor boljše kot čakati brez hrane na lepša vreme. Mokra skala je črpala sile plezalcema. Prsti so postali otrpli, moči so pojemale.
»Vse bi še šlo, če ne bi izgubila opis smeri,« je nadaljeval Stane med tem, ko je sedel v skif, da malo povesla. Zagledala sta nekoliko v stran klin, seveda v upanju, da sta na pravi poti in nadaljevala s plezanjem. Izstopna vartanta pa je precej podaljšala bivanje v steni. Nekaj ur skrajno napornega plezanja je odvzelo plezalcema še preostalo moč in ju prisililo, da sta še enkrat prenočila na prostem.
Skoraj bi rekel, da je bilo bolj burno med tem časom v koči, v Tamarju. Povsem razumljivo. Telefon v karavli je bil vedno znova zaseden. Najprej vprašati Vršič, če je kdo prispel iz stene Travnika, nato za vsak primer obvestiti GRS. Cene jo je mahnil kar sam na Vršič, žal zaman. Reševalci so prišli z najmodernejšimi pripravami, na srečo jih ni bilo treba uporabiti. Našli so alpinista sicer zelo izčrpana. vendar nepoškodovana. Vest se je hitro razširila. Tamar je spremenil svoje vsakdanje obličje. Pravijo, da tako okrašene koče še niso videli. Sprejem je bil kar se da slavnosten. Stiskanja rok ni bilo ne konca ne kraja, čeprav bolj slabotnemu, ker so bili sledovi plezanja precejšnji.
Uspeh, ki sta ga dosegla naša plezalca, je res zavidanja vreden. V takih pogojih premagati tako težko steno, ni majhna stvar. Seveda se oba zavedata, da sta bila v nevarnosti, kljub temu pa sta dejala, če sva jo zmogla v težkih okoliščinah, jo bova enkrat še v lepem vremenu.
Obema veljajo naše iskrene čestitke
MAG
Objavljeno v študentskem mesečniku Tribuna