Gorniška potepanja: Nekateri so bili navdušeni in so komaj čakali, da bodo šli naslednje leto spet, drugi so bolj potiho godrnjali, tretji pa kar naglas povedali, da naj se to neprostovoljno trpljenje že enkrat konča. No, na vrh so bolj ali manj prišli vsi ...
Na »šolsko« goro
Minili so časi, ko je bila Raduha najin najbližji dvatisočak. Celjske šole so vodile svojo otročad na njena položna jugovzhodna pobočja. Nekateri so bili navdušeni in so komaj čakali, da bodo šli naslednje leto spet, drugi so bolj potiho godrnjali, tretji pa kar naglas povedali, da naj se to neprostovoljno trpljenje že enkrat konča. No, na vrh so bolj ali manj prišli vsi ...
Leta so tekla in Raduha je postala precej bolj oddaljena gora. Skoraj bi se lahko reklo, da je ostala tam daleč za devetimi gorami. Ne toliko po kilometrih kot po 
številnih ovinkih ozkih cest. Prometna povezava čez Pavličevo sedlo (menda je veliko pravilneje reči in zapisati Pavličev vrh), je marsikateremu
obiskovalcu gorá nad Zgornjo Savinjsko dolino, ki se v te lepe kraje nameni iz osrednje Slovenije, odprla zelo zanimivo pot: ob Kokri na Jezersko, čez mejo v dolino Bele, navzgor mimo Lesnika in ob vznožju Pavličevih sten nazaj domov. Po panoramski cesti dosežemo najvišji slovenski dom. Da ne pozabim omeniti ... Do domačij med Olševo in Raduho se lahko iz prestolnice pripeljemo tudi čez Volovljek, ki je dandanes prav tako v celoti asfaltiran. Nikoli nisem natančno meril, toda zdi se mi, da je vožnja skoraj enako dolga in zavita.
Na kratko o nekaterih zanimivostih. Kdor si želi zdravja, se bo ustavil ob izviru mineralne vode pod Olševo. Pri uživanju zdravilne tekočine je zelo priporočljiva 
zmernost. Pretiravanje prej škodi kot koristi. Pod znamenito Potočko zijalko pri Svetem Duhu se lahko dobita božji blagoslov in odveza. Verskemu hramu bi zelo težko našli primernejše mesto. Cerkvica je tako lepo vpeta v skalnato verigo osrednjih Grintovcev, da bi človek kar 
stal in gledal. Resnično lepa gorska kulisa. Tudi za prazne želodce je visoko nad Logarsko dolino dobro poskrbljeno. Če ste namenjeni na Raduho, vam bodo postregli pri Bukovniku, kjer na 1327 metrih živi družina Vilija Ošepa. Čist zrak je zagotovljen, razgled tja do Triglava prav tako (le vreme je treba »zadeti«), da bi ostali brez dobrot iz domače kuhinje, pa se tudi ni treba bati. Ah ja, seveda ... Zadnje napisano naj velja po opravljeni turi. Če se boste z dobrotami mastili prej, bo zelo težko priti na Raduho.
Gremo torej na vrh. Cesta do planine je zaprta za javni promet. In prav je tako! Lahko greste po njej ali pa po lepo urejeni označeni poti nad njo. Vrstico višje 
sem »pozabil« napisati, katere planine. Ali morda veste, kaj je bolj prav: planina Grohat ali planina Grohot? Pregledal sem nekaj literature. Takole gre: Atlas Slovenije (1996) – Grohat; Krajevni leksikon Slovenije (1976) – Grohot; Stanko Klinar: Sto slovenskih vrhov (1991) – Grohat; Valent Vider: Zapiski o Solčavi in njeni okolici (1982) – Grohot, Željko Kozinc: Lep dan kliče 2 (2001) – Grohat; Peter Ficko: Kamniške in Savinjske Alpe (1993) – Grohat in še zadnja »biblija« našega drugega najvišjega gorovja: Andraž Poljanec (avtor poglavja o Raduhi): Kamniško-Savinjske Alpe (2004) – Grohot, bolj natančno Grôhot. Ne bom nadaljeval. Naj bo dovolj naštevanja. Sem pa »šele« sedaj opazil, da se je tudi naslov vodnika (besedo »in« je zamenjal pomišljaj) od prejšnje izdaje spremenil. Ah ja ... Meni se zdi, da se strokovnjaki ne bodo nikoli zaprmej zmenili ...
Jaz sem se pri imenu planine odločil za Grohot. Zakaj? Zato ker tako rečejo domačini, kot piše Andraž, čeravno so Korošci (PD Mežica) na kočo z velikimi črkami napisali »Koča na Grohatu«. Naj bo Grohot tudi zato, ker tako piše na smernih tablah in ker sam še vedno trmasto vztrajam pri Mangrtu. Kako že tam govorijo in pišejo domačini? Je v novejših vodnikih in na zemljevidih tudi tako? Samo v razmislek ...
S planine vodita na vrh dve poti, v steni Male Raduhe (2029 m) pa so številne plezalne smeri. Ker so to Gorniška potepanja, bomo ostali na stezah. Na vrh se je 
verjetno bolje povzpeti po težji poti in se čez Durce po lažji vrniti na planino. Midva sva prehodila ta krog in dodala še obisk Male Raduhe. Seveda ne čez steno, temveč po grebenu. Z glavnega vrha (2062 m) nekaj časa po markacijah, nato pa se je najbolje držati polic levo od grebena, sicer se boste pretepali z rušjem, ki mu v teh krajih rečejo burje. Seveda je spodaj stena, ki pa ni prepadno odsekana. Prečila sva tri približno enako visoke vzpetine (najvišjo je na oko zelo težko določiti) in se mimo velikega možica vrnila na označeno pot. Durce (duri) so bile odprte in že sva na Grohotu uživala blažen jesenski mir.
Daleč je še bilo do doma. Pravega doma. Skozi Koprivno in Črno, pa čez Spodnje Sleme v Topolšico in tako naprej pod domače Veliko Kozje ...