Janez Pikon: Iz Srednje vasi se je tam preko rodovitnega Studorja in Stare Fužine, preko Jelovega lesa oglasilo urbano zvonjenje zvonov, ki so vabili k materi fari na sveto mašo ob desetih dopoldne. 
1. Hvalnica: ... grčavi Studor in bogata Rudnica zvoke si. Moja desetletnica v Bohinju, sedel sem na čolnu »Črtomirju», nasproti jezerski beli golobici, cerkvi svetega Duha ob Bohinjskem jezeru, in sem zamislil veselo zamisel o svoji desetletnici. Mislil sem, da jo bom praznoval daleč tam doma, v cerkvi svetega Kanciljana, kateremu sem pred desetimi leti zapel: V tvoji cerkvi, sveti Kanciljan, sine jutri novomašni dan. A sedaj jo praznujem v zelenem Bohinju. Desetletnica! Ne bi prejel že pero, ko ne bi pomislil, da so ta leta pretekla v vinogradu Onega, ki je prisodil plačo tudi tistim, kateri so manj časa delali. Ko pišem te spomine, pojem himno vdanosti in zahvale svojemu pravičnemu Vinogradniku.
Kaj naj zapišem? »Vse reči, našteti je težko; človek jih ne more z besedo povedati; oko se ne nasiti z gledanjem in uho se ne napolni s poslušanjem. Kaj je to, kar je bilo? Ravno to, kar bo. Kaj je to, kar se je zgodilo? Ravno to, kar se bo zgodilo. Nič novega ni pod solncem, in nihče ne more reči: Glej to je novo! - ker prešlo je že v časih, ki so pred nami bili.« (Ekl. I. 8-11). Deset let! »Malo jih je, a so huda!; zakaj v zadnjem desetletju so se vremena na Slovenskem v marsičem izpremenila in nebo se je stemnilo največkrat nad duhovnikom. »Obrnil sem se na druge reči in sem videl stiskanje, ki se godi pod solncem, in solze nedolžnih, pa nobenega tolažnika; in da se ne morejo ustaviti njih sili, ker so brez pomoči ... (Ekl. IV. I.)
A danes, ko praznujem svojo desetletnico, je nad menoj jasno nebo in naključje mi za to praznovanje ni moglo nakloniti lepšega in primernejšega kraja, kakor je Bohinj s svojim spokojnim jezerom. Ob Bohinjskem jezeru so našli moji spomini čudovito lepe in primerne slike in oblike, iz katerih odseva podoba mojih preteklih svečeniških let.
2. Zvonovi Svetega Martina: Stoj, »Črtomir!« Molčite, pljuskajoči valovi ob čolniču; slovesna pesem prihaja. Iz Srednje vasi se je preko rodovitnega Studorja in Stare Fužine, preko Jelovega lesa oglasilo urbano zvonjenje zvonov, ki so vabili k materi fari na sveto mašo ob desetih dopoldne, grčavi Studor in bogata Rudnica sta s svojim mogočnim skalnatim hrbtom branila, da se pesem ni razlila predaleč naokrog in je lepo odmevala po jezeru, od njegovega severovzhodnega dela, v »Koči« do južnozapadnega malega polotoka »Naklo« imenovanega. »Ali čujete zvonjenje?« sem vprašal vrlega dr. Bratino iz Gorice, kateri je z menoj vred veslal v čolnu. Njegov obraz je razodeval nenavadno veselje, zakaj njemu nasproti je sedela njegova mlada nevesta in vodila krmilo.
Novoporočenca sta bila preveč eden v drugega zatopljena, da bi sama po sebi mogla slišati zvonjenje, na katero ju je opozorilo še le moje vprašanje. »Odkod prihaja zvonjenje,« se je zanimala nevesta. »Iz Srednje vasi.« - »Kje je Srednja vas?« Krmilo se je obrnilo, čolnič se je presukal. »Vidite tamkaj?« - »Ona velika cerkev na holmu?« - »Tako in spodaj vas.« Ženin in nevesta sta poslušala. »Lepo zvoni.« - »Srednjevaški zvonovi imajo lep glas in lep sloves.« Novoporočenca sta se zopet zagledala eden v drugega.
Ena in ista pesem pa zbudi v raznih srcih različne občutke. Le zvonite, zvonovi! - moja duša vas željno posluša. In spomin, ta čudotvorni pajek, plete tenke niti, tihe misli, vse prepreže, kar mu pride nasproti. Deset let je minulo, odkar sem stopil v čolnič življenja in kot novomašni ženin sem šel nasproti svoji nevesti - cerkvi. O srečni srci, ženin in nevesta, poleg mene v čolniču, ko se spominjam svoje mašne ženitnine, ne zavidam vajine sreče.
Moji svatje in družice, moji sorodniki in rojaki so hiteli z menoj vred v hišo božjo. Takrat so peli zvonovi tako lepo, kakor danes, še lepše; takrat so stali mlaji tako ponosno, kakor mecesni tu ob Bohinjskem jezeru in še ponosneje; če si pogledal ob mlajih proti vrhu, se je po njih visoka in nebeška misel spustila v tvoje srce; takrat je zrlo vame vsako oko in marsikatere ustnice so skoro zavistno šepetale: »Kako je srečen!« Komur niso nikoli zapeli iznad kora novomašnega pozdrava: »Novimašnik, bod' pozdravljen!« - on ne ve, kaj je pozdravljenje. »Ali ste bili že kdaj tako srečni?« me je pozneje, na novomašni svatbi vprašala otroška družica. »Povejte, če ste že bili?« »Že sem bil tako srečen.« Dekletce me je osuplo pogledalo z velikimi očmi in ni moglo verjeti mojih besed. »Kdaj pa je to bilo?« »Enkrat ... ko sem bil še tako majhen, kakor ti in še manjši.« »To pa že ni mogoče.« Vedel sem, da bi me otrok ne mogel umeti; umolknil sem in sem se sklonil na proti drugim svatom. Deklica pa je stala zopet pred menoj s prosečim obrazom in nadležno besedo: »Le čakajte! Nočete povedati: Kdaj je bilo?« »Sedaj me pusti, ti mušica, pozneje ti povem.« (se nadaljuje)
Popravljene laži: Zakaj je jezil »Slovenski Narod« izlet izobraževalnega društva Vič - Glince v Bohinj. Z Viča - Glinc nam pišejo: Na lažnjivo brazdanje »Slovenskega Naroda« z dne 29. avgusta o našem izletu v Bohinj smo hoteli že poslati stvarne popravke, a so nas Bohinjci sami prehiteli z dvakratnim tozadevnim dopisom v »Slovencu.« Ker upamo, da je za vsakega treznomislečega vsa zadeva pojasnjena, se nam zdi nepotrebno še nadaljnje prerekanje z »Narodom« o našem lepem, nepozabnem društvenem izletu. (se nadaljuje)
Alojzij Merhar (Silvin Sardenko) je po končani gimnaziji v Ljubljani študiral bogoslovje in bil v Rimu 1906 promoviran iz rimskega cerkvenega prava. Nato je bil kaplan v raznih krajih, od 1908 pa katehet na gimnaziji in učiteljišču v Ljubljani; 1924 pa je postal stolni kanonik. Prve pesmi je pričel objavljati v Angelčku in Vrtcu, nato pa v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu, katerega je od 1922 tudi urejal. Alojzij Merhar je brez uspeha tekmoval s pesniki moderne. Njegova lirika spada po obliki med spretno pesmotvorstvo, vsebinsko pa je zmes pobožnosti in neizživete erotike, prikrite z mistično haljo. Merharjevi spretno oblikovani in spevni verzi so ritmično shematični, dekorativni in napolnjeni s tradicionalno biblično simboliko. Poleg pesmi je Merhar pisal še črtice, igrice za otroke, legende, svetopisemske biografije, odrske slike, katere so uprizarjala verska društva, pa tudi vzgojne povesti in spomine. Literarnozgodovinsko vrednost imajo dijaški spomini in zbrana pričevanja Okoli Ketteja in Murna.
Spisal 6. septembra, leta 1912: Alojzij Merhar (Silvin Sardenko)
Janez Pikon