Janez Pikon: Tam nižje v hiši je živel Terezinov Janez. Čuden se mi je zdel ta Janez. Kletke je gradil, pa ptice lovil, pa njemu le niso marale peti. Moja kletka pa je bil naš vrt in ptice so same od sebe prihajale in so mi pele od jutra do večera. 
3. ... zame le pojo. »Kdaj pa je to bilo?« Pozneje sem ji povedal, otroku po otroško. »Vidiš tamkaj naš vrt?« »Vidim.« »Slišiš, kako ptice pojo po drevesih?« »Slišim.« »Ali veš, komu pojo?« »Stvarniku.« »Je že res ... ampak, poglej, tam na vrtu vesele otroke . . .« »Mislite, da ptički njim pojo?« »Prav gotovo: otrokom pojo.« »Ali otroci za to vedo?« »Seveda, če jim kdo pove.« »Meni tega niso povedali.« »Vidiš, dete, sedaj sva pa skup. Meni pa so povedali - in takrat je bilo ... Takrat je bilo, ko solza še ni vedela, da je solza; ko jok še ni vedel, da je jok; ko me je mati za roko pripeljala na vrt in mi rekla: Poslušaj, kako ti ptički pojo! Stopila je zopet v hišo in nadaljevala svoje delo, mene pa je pustila samega na vrtu, da sem poslušal, kako mi ptički pojo.«
Tam spodaj v hiši je stanoval Terezinov Janez. Čuden se mi je zdel ta Janez. Kletke je gradil, pa ptice lovil, pa njemu niso marale peti. Moja kletka pa je bil naš vrt in ptice so same od sebe prihajale in so mi pele od jutra do večera. Jaz sem res mislil, da zame vedo, kakor sem jaz vedel zanje. Takrat je bilo.«
Pripovedoval sem tako, da je dekletce moralo verjeti. Ob dnevu moje nove svete maše se je ona davna sreča zopet obnovila, samo da je bila mnogo jasnejša in višja in občutena globoko v moji duši
4. Preko »Vrtinca« Popoldne na praznik svoje desetletnice sem odplul sam s »Črtomirom« na jezero. Takrat se je za trenutek povrnila k meni moja davna, detinska sreča. Toliko sem že bral in slišal o davni srečni mladosti, o izgubljenem raju, o sprelepih otroških dnevih, da sem že nevoljen na to večno frazo in fantazijo, in vendar. To pot sem občutil v srcu svojo davno srečo. Preko Vrtinca, nizkega griča (avtor omenja nam poznani Vrtovin ob Bohinjskem jezeru) nad cerkvijo Svetega Janeza Krstnika je prišla. Odložil sem svoje zlato žezlo, v solncu pozlačeno veslo, in sem se za trenotek pogovoril s svojo srečo, ki jo po mnogih letih zopet, našla pot skoz mojo dušo: »Res! Tako je bilo... a šlo je mimo, kakor je šel mimo tudi ta trenotek.«
Občutek je minul, ostali so samo še spomini. Lepi spomini, kakor slike v jasno zelenem jezeru: vse vidiš razločno in natanko, kakor bi gledal resnične reči; a vse je samo videz; utoneš, če se skloniš k lepim slikam, zakaj njih resnica in njih bivanje je drugje, v jezeru pa so samo odsevi; sreča je zbežala in v duši so samo še spomini. Srce, nikar ne utoni v njih!
»Črtomir,« naprej! Desetletnico praznujem. »Sam, čisto sam, brez svatov in družic, brez, pridigarja in blagoslova, brez svečanostnega šopka.« Tako bi mislili drugi, a jaz ne tako. Moji dve družici sta belo oblečeni cerkvi Svetega Janeza Krstnika in Svetega Duha ob Bohinjskem jezeru; moji svatje so bohinjski vrhovi; moj pridigar je to lahno valujoče jezero; moj šopek so pisane ozke oaze ob jezeru. Kot novomašnik sem šel na ženitnini od stola, do stola in sem pozdravil družice in svate vsakega posebej, tudi sedaj ob desetletnici storim enako z novimi svati.
5. V cerkvi Svetega Janeza Krstnika. Zaveslal sem proti prvi družici: cerkvi Svetega Janeza Krstnika. Zdrava bodi, knežja hči v Bohinju! Tvoja okna so kakor golobje oči ob potokih voda, kakor skrbna varuhinja gledaš po vsem jezeru in čuvaš, da se kje kak čolnar ali plavač ne potopi. Ti ukazuješ drznemu valovju, ki hoče prevrniti čolnič: »Non tibi licet: Ni ti dovoljeno,« kakor je ukazoval tvoj Sveti Janez Krstnik. Naj pridejo drugi popisat cerkev, jaz samo povem, da je v njej dokaj zanimivosti, med drugimi tudi lastnoročni podpis Vodnikov, zadaj za glavnim oltarjem. »Tja na stranski oltar pa res nikar ne poglejte!« moram goste opomniti jaz sam. »Kaj pa je takega?« »Saj sem vedel, da boste preveč radovedni in ste že pogledali. Ali ni neokusno?«
»Misliš: Glava Svetega Janeza Krstnika na krožniku?« »Tisto da.« »Seveda je nekam grozno, a vendar zanimivo.« »No, če vas grozne reči tudi zanimajo, potem vam še eno lahko povem.« »Katero?« »Še eno o smrti.« »A to vam moram povedati na uho, zakaj tam v bližnjem Hotelu Sveti Janez prebiva zadovoljna gospoda, ki ji je beseda o smrti hujša kakor grom.« »Pa povej nam!« silite vame.
»Včeraj je ležal na mrtvaškem odru, v tej le cerkvi - Stojte!, če ni kje kake občutljive gosposke osebe ... Ni je! ... Torej - bogat advokat z Dunaja. Tam le v hotelu je umrl.« »Kako pa je to prišlo?« »Nobene besede več! Odpeljali so ga na Dunaj, in v hotelu je spet vse pomirjeno in pozabljeno.« (se nadaljuje)
Popravljene laži: Vendar dobri stvari na ljubo bi radi pripomnili še par opazk. Da ne bi imel naš izlet za ondotne tujce kaj izzivajočega na sebi, je društveni odbor prepovedal nositi izletnikom kake znake; Orli naši so šli takrat v Horjul na ondotno orlovsko prireditev, torej jih med izletniki niti bilo ni, še manj pa je bil kateri v uniformi. In vendar je »bistrogledi« dopisnik »Narodov« med izletniki videl samo »čuke in čukarice in čučje obraze« (kako napredno)! Naš izlet torej je bil nekaj nepristranskega. Med izletniki je bilo po veliki večini tobačno delavstvo, ki se tudi v prostem času zanima za lepoto naše domovine in si rado privošči čistega, zdravega zraka, katerega tolikanj potrebuje, in »Narod« mu "še tega ne privošči, ampak je naše izletnike oblatil, osumil ne samo po Kranjskem, ampak po celem svetu, kamor je segel s svojim lažnjivim dopisom. (konec zgodbe)
Alojzij Merhar (Silvin Sardenko) je po končani gimnaziji v Ljubljani študiral bogoslovje in bil v Rimu 1906 promoviran iz rimskega cerkvenega prava. Nato je bil kaplan v raznih krajih, od 1908 pa katehet na gimnaziji in učiteljišču v Ljubljani; 1924 pa je postal stolni kanonik. Prve pesmi je pričel objavljati v Angelčku in Vrtcu, nato pa v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu, katerega je od 1922 tudi urejal. Alojzij Merhar je brez uspeha tekmoval s pesniki moderne. Njegova lirika spada po obliki med spretno pesmotvorstvo, vsebinsko pa je zmes pobožnosti in neizživete erotike, prikrite z mistično haljo. Merharjevi spretno oblikovani in spevni verzi so ritmično shematični, dekorativni in napolnjeni s tradicionalno biblično simboliko. Poleg pesmi je Merhar pisal še črtice, igrice za otroke, legende, svetopisemske biografije, odrske slike, katere so uprizarjala verska društva, pa tudi vzgojne povesti in spomine. Literarnozgodovinsko vrednost imajo dijaški spomini in zbrana pričevanja Okoli Ketteja in Murna.
Spisal 9. septembra, leta 1912: Alojzij Merhar (Silvin Sardenko)
Janez Pikon