Janez Pikon: Mirno in tiho plava čoln Črtomir po jezeru in ostavlja za seboj kolobarjeve razore. Kolobarji rastejo in se širijo; največji in najhitrejši pohiti vse do peščene jezerske obali, s tihim objemom jo objame in izgine, ne veš odkod ne kam. 
6. De profundis. ... le hiti. »Počasi, Črtomir!« Prispel sem mimo vile oziroma slikarskega paviljona nekega nemškega umetnika. Postavil je svoj umetniški hram na skalo, visoko nad krajem, kjer je jezero, kakor pravijo, najgloblje. Temne sence se izprehajajo po globini, kakor duhovi nesrečnih bitij, ki jim je jezero ugrabilo življenje. Ko sem videl te smrtne silhuete, sem se spomnil svojih duhovnih tovarišev - sošolcev, ki so umrli: Ivan Klemenc kot kapelan v Borovnici: Vzoren duhovnik in dober pevec. van Berce kot kapelan v Dobrničah: ponižna gorenjska duša. Rihard Smolej: Navdušen prijatelj naše mladinske organizacije.
I Pacem piis animis! Spomnil sem se še drugih. Vsi župniki mojemu rodnemu kraju sosednih župnij so se tekom desetih let umeknili svojim sedanjim naslednikom, le naš skrbni oče Simon Zupan še čvrsto pastiruje na svojem nekdanjem - dvajsetletnem mestu. Pri Svetem Petru v Ljubljani se je Malenšek umeknil Pavliču in Pavlič Petriču; v Svetem Vidu, Šent Vidu (Šentvid), Malovrh Zabretu; v Šmartnem Strupi Lesarju; na Črnučah pa je Kobilica napravil mesto Mekincu in Mekinec Stazinskemu; pač en sosedni župnik je ostal še vedno isti: P. H. Sattner pri Frančiškanih.
»Lepo je,« poreko moji še živi svatje, »če se spomniš tudi svojih sedaj že pokojnih novomašnih svatov.« A s tem spominom ste ranili moje srce. Kdor je res ljubil svoje drage pokojne, ali se jih more spominjati brez tihe bolesti? Pesem sicer poje: »Slovan povsod brate ima,« pa, odkar sem izgubil svojega brata Ivana, še le vidim, kako manjka svetu prave bratske ljubezni. Bratska imena so poceni, a bratska srca so draga; prvih je celo knjige, a drugih le malo, kot lastovic v zgodnji jeseni. Za bratom mi je umrl bratranec Janez Oblak. Ob smrti je Podgoro v Sveti Vid, Šent Vid, (Šentvid) pri Ljubljani zapustil lepo urejeno posestvo, a še lepše urejene račune za večnost. Kadar govorim o dobrotnikih, ne pozabim svoje pred petimi leti umrle Čamrove botre. In ravno danes, ko pišem te vrstice, je v oni botrovi hiši, kjer so mi napravili novomašno svatbo, zbranih mnogo mojih tedanjih svatov in svatinj. V črno so oblečeni in plakajo. Vsak čas jim odneso iz hiše mrliča in meni je usojeno, da pojdem pred krsto in pokopljem ono dekle, ki je bila pred desetimi leti najveselejša družica na moji novomašni slovesnosti. Pa tudi najnedolžnejše med tedanjimi družicami ni več. Povejte, posavske hiše in vrtovi: imate li še mnogo takih rož, kakor je bila pokojna Lenica Pečnikova? »Ne več mnogo.« »Ne več?« »Ne več, če položimo njih modrost na najfinejšo tehtnico.« »In drugod po slovanskih krajinah?« »So, ali redke kakor cedre na Libanonu?«
Mirno plava »Črtomir« po jezeru in ostavlja za seboj kolobarjeve razore. Kolobarji rastejo in se širijo; največji in najhitrejši pohiti do peščene jezerske obali, s tihim objemom jo objame in izgine, in ne veš, odkod, ne kam je šel. Penica v grmovju drobi svojo drobno pesem, še nič ne misli na hude čase, ko bo morala čez široko morje, ki ga ne bo mogla preleteti tako brez nevarnosti, kakor preleti Bohinjsko jezero. Rumenokljuni kos hodi ogledavat »prejšnjega, življenja mesto,« kjer je pomladi praznoval svoje ženitovanje. Sedaj nima več družice in tudi njegov mladi rod ga je že zapustil. Družica je odhitela na drugo letovišče, kjer je ne motijo več nobeni oziri na prejšnje razmere. Mladi rod pa poletava od grma do grma in se zabava po svoje. Obširna šuma Za lazi jim skoraj postane pretesna. Stari kos jim včasih še zažvižga ono prijazno pesem, katero jim je peval ob domačem gnezdu; pa dokler jim je iz njegovega kljuna padel tudi kak grižljaj, so mladički radi poslušali njegov glas; sedaj baje sami lepše pojo. To so ptiči ti kosi! Pa kaj bi mogel kos odpeti? »Taki ptiči ste večkrat tudi vi, nehvaležni ljudje.« Zaveslal sem na sredo jezera. Pred mano je ležala Bohinjska dolina v okviru zelenih vrhov. Pred leti sem šel prvikrat skozi Studor, Staro Fužino in Srednjo vas v Bohinju,
7. Intermezzo. To je bilo v oknih nageljnov in resedic, rožmarina in belargonij. Komisija za olepšavanje hišnih oken in pomolov bi jim morala priznati lepo nagrado. Letos sem šel zopet tam mimo, na Koprivnik k svojemu prijatelju Fr. Ks. Steržaju. Ali letos nisem videl toliko rož. Dekleta! Ali ni dehnila pomlad v vaša okna? Ali so zlobne roke potrgale, ali nerodne noge pohodile prejšnji cvet? Gledam po gredicah, gledam po oknih, gledam po hodnikih z okusno, srčasto rezljanimi ogradami - a le malokje me pozdravijo bujni cvetovi. In vaših pesmi, ali jih ni? Ali so vam jih mrzle sape zamorile v grlu, ali se jih je srce naveličalo peti? Pa sem rekel svoji duši: V Bohinj pojdeš, pa zaslišiš veselo dekliško pesem; postaneš za vasjo ali za poljem in zapoješ nove pesmi »z dekliških gredic,« pa sem se zmotil - vaših pesmi ni. Žanjica na polju: srp poje jekleno pesem o zlatem zrnu, a dekle molči. Pastirka na pašniku: nema postaja za čredo, in ne ljubi se ji, da bi pela: Pastirica kravce pase, ona ima svoje špase; pastir pa prav: Juhej, juhej! Poslušam - A od nikoder ne tekne vesel klic: »Juhej, juhej!« Le čreda zvonklja z navratnimi zvonci; zamolklo zvoni, kakor da so zvonci oviti. Sedaj pozvonklja tam za smreko, sedaj ondi za skalovjem, v tem trenotku se skloni belka, v onem trenotku se zgane liska, pa tudi mlada breza ne more biti pri miru. zvonci zvonkljajo, pastir pa molči. In vi fantje - korenjaki? Kaj je prevzelo vaša lica, da so tako nekam otožna in boječa? Zakaj je tako nezaupen vaš pogled? Včasih se je reklo: Fantje po polj' gredo, vriskajo in pojo ... Vi pa ne vriskate in ne pojete. Drugi so prišli in so jo vzeli in pojo vašo pesem; a njim se ne prilega tako lepo, kakor bi se prilegala vam. »Odkod možje?« sem vprašal šestorico mož, ki sva jih srečala z mojim sopotnikom Evgenom. Vsak mož je nesel sekiro ob rami. »Holcali smo!« je bil odgovor. Na delopust so šli in niso bili veseli; pa tudi njih žene so pozabile na radost in smeh. Najzgovornejša med njimi je še ,Gašperinka' v Fužinah. In otroci? V zibeli plakajo. Vsi: Tinca, Manica in Tinče nosijo v očeh zapisano: »Nikoli ne bomo srečni.« Saj vem, verni Bohinjci, zakaj ni več toliko pesmi v vaših selih in zakaj ni več toliko smeha v vaših ustih.
Videl sem Bohinjsko pótovko: gubasto starko Skrb, od hiše do hiše je šla in z žuljavo roko vam je položila na mizo hleb kruha rekoč: »Odreži in jej!« »A nož ne mara v skorjo!« pomišIja mati. »Pa odlomi!« »Imam celo kopo majhnih otrok. Ali ni kruh pretrd?« »Saj imajo dobre zobe.« »A kaj bo z nami: Stari in slabotni smo.« »Stradajte, če ga ne morete jesti.« Skrb je odšla. Otroci je niso spoznali, vzeli so kruh in so ga pozobali, kakor zajci mehko deteljo. Oče in mati pa sta jih gledala: »Blagor vam, ki še ne veste, kaj je Skrb!« Saj vem, dobri Bohinjci, kaj je ranilo vaše srce. Druge vidite, kako prihajajo mimo vaših hiš iz udobnih bohinjskih in blejskih hotelov, z veselimi obrazi se bližajo vašim goram. Onim so gore - nebesa, vam pa - vice. A nič zavisti in nevolje. Lani je stala tam še borna bajta, letos se dviga ponosna Vila; lani je ondi še rastel košati macesen, letos usiha, kakor hotel, ki so ga zapustili gostje. Nič nevolje, Bohinjci! Pride dan, ko Vsevidni in neskončno Modri zamenja vloge svojih otrok.
V Srednji vasi v Bohinju je včeraj prav lepo snežilo. Začelo je okoli pete ure zjutraj. Nihče ne pomni enakega. Iz Rateč so nam včeraj sporočili: Danes, 11. septembra, je okoli 5. ure zjutraj začelo po Dolini snežiti. Sneži že cel dopoldan. Ljudje imajo zunaj še oves, otavo in druge poljske pridelke. Bojimo se 8 - 9 mesecev trajajoče zime. Na Vojskem je včeraj ponoči padlo precej snega in je podnevi tudi snežilo. Žita še niso poželi. Kmetje nimajo še otave in tudi ne stelje za krave. Slaba bo, ker se obeta tako zgodnja zima. Videli smo razglednico z Rakeka, ki nam kaže zimsko pokrajino na Notranjskem meseca septembra. - Od torka ponoči sneži na Karavankah in v Kamniških planinah. Vsled severovzhodnega vetra je padla v zadnjih 48 urah temperatura od +18 na 8 stopinj Réamurja. (se nadaljuje)
Alojzij Merhar (Silvin Sardenko) je po končani gimnaziji v Ljubljani študiral bogoslovje in bil v Rimu 1906 promoviran iz rimskega cerkvenega prava. Nato je bil kaplan v raznih krajih, od 1908 pa katehet na gimnaziji in učiteljišču v Ljubljani; 1924 pa je postal stolni kanonik. Prve pesmi je pričel objavljati v Angelčku in Vrtcu, nato pa v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu, katerega je od 1922 tudi urejal. Alojzij Merhar je brez uspeha tekmoval s pesniki moderne. Njegova lirika spada po obliki med spretno pesmotvorstvo, vsebinsko pa je zmes pobožnosti in neizživete erotike, prikrite z mistično haljo. Merharjevi spretno oblikovani in spevni verzi so ritmično shematični, dekorativni in napolnjeni s tradicionalno biblično simboliko. Poleg pesmi je Merhar pisal še črtice, igrice za otroke, legende, svetopisemske biografije, odrske slike, katere so uprizarjala verska društva, pa tudi vzgojne povesti in spomine. Literarnozgodovinsko vrednost imajo dijaški spomini in zbrana pričevanja Okoli Ketteja in Murna.
Spisal 10. septembra, leta 1912: Alojzij Merhar (Silvin Sardenko)
Janez Pikon