Janez Pikon: Ta nebeški pogled na mogočni slap Savice! Kdo je udaril ob silno skalovje, ogromno zakladnico živega srebra, kdo ji je prebil skalnat pokrov, da vre z njega v šumečih virih živo srebro? 
10. Rujavina. Kdo se s čarobno palico je doteknil teh Bohinjskih gora. Valčki pod »Črtomirom« svirajo prijetno godbo, kakor da je pod čolnom skrit hudomušen gorjanski godec. Vztrajen je in se ne naveliča ubirati veselih strun. Ni prav nič v sorodu z onim kraševskim godcem, ki je do gluhe noči godel in godel; ker ni ničesar prigodel, je potrt odšel iz skednja in zagodel po dremajoči vasi ono žalostinko: »Marija, k tebi uboge reve mi zapuščeni vpijemo ...« Moj »Črtomir« pa plove ob veseli godčevi povodnji muziki naprej. Nova slika v vodi: Rujavina! Visoka, oškrbljena gora, s štirimi mogočnimi grebeni.
Spodaj ob cesti k Z l a t o r o g u se vidijo silne skale, močni zobovi, ki so se tekom let iztrgali iznad Rujavine. Rujavina se mi je zavoljo tega zdela, kakor raztrgan in razpal selski dom. Gospodinja, ki mu je tri vogle podpirala, je umrla; gospodar je pijanec; otroci so šli po svetu; svet jih je vrgel od sebe in sedaj so zapuščeni, kakor kamen na cesti.
Ob cesti k Zlatorogu sem videl tako zapuščeno in vrhutega se slaboumno bitje. »Gospod, dajte mi groš!« je bil njen pozdrav, ko me je zagledala. »Čemu ti bo denar?« »Čikvo si kupim.« »Koliko ti še manjka?« »Še tri groše.« »Kje si doma? Domov pojdi!« »Saj nimam nobene matere.« »Kje pa bivaš čez noč?« »Pri Tomaželjnovih.« »Kje je to?« »V Fužinah.« »Pojdi in pomagaj jim pri delu, saj si močna.« »Saj nimajo nič dela. Dajte mi groš!« Smilila se mi je sirota in skoz dušo so mi zveneli verzi: »Verlassen. verlassen, wie ein Stein auf der Straßen . . .« Ko som danes s čolnom jadral mimo onega kraja, sem se zopet spomnil one žalostne hčere iz Bohinja.
Postal sem s čolnom ob polotoku »N a k l o.« Od »Nakla« klic proti gori sedemkrat odmeva po vsem obrežnem gorovju in še daleč za njim, V mislih na bedo mnogih seljakov in selišč bi zaklical v šumo: »Alkohol, ali si ti tega kriv?« »Kriv! Kriv! Kriv! Kriv! Kriv! Kriv! Kriv!« bi odmevalo od vseh vrhov. Pod Rujavino se razprostira prekrasna smrekova šuma, ki jo moti in pači le ena smreka: Največja je, a najslabša, ker je vsa ovenela. Ko bi bila šuma moja, takoj bi zastavil sekiro na to suho drevo. Ker ne smem in ne moreni zamahniti s sekiro, pa zamahnem z veslom, da prijadram do gorskega slemena, ki ga lovci imenujejo: Lopata. Dolgo časa sem ogledoval ta vrhunec v jezerski vodi in nad vodo v njegovi pravi podobi, a nikakor nisem mogel spoznati oblike, ki bi bila vsaj oddaleč podobna lopati. Lovci imajo pač še drznejšo fantazijo, kakor pesniki. Ko sem gledal to lovsko goro, ob katere vznožju gnezdijo ptice, in na katere pobočju brlogarita jazbec in lisica, mi je - sam ne vem, zakaj - prišla na misel Zveličarjeva beseda: »Ptice imajo svoja gnezda, lisice imajo svoje brloge, sin človekov pa nima kamor bi glavo položil.« Morda pa vem, zakaj sem se spomnil te besede, samo nočem povedati? Čemu bi tožil tam, kjer nihče ne tolaži.
11. Pri Zlatorogu. Izza zahodnjega ozadja strmi proti Bohinjski dolini veličastna, večjidel leta zasnežena strmina: Š k r b i n a. To je gorski kanape, kamor plovejo utrujeni popotni oblaki počivat. Kdove, odkod so prišli, a tam na Škrbini najdejo vedno postrežljivo postajo. Kadar so se odpočili, se polagoma pomikajo proti K o m n i. Komna pa jih pošlje v T r t o v o d o l i n o. Iz Trtove doline pa ležejo oblaki k počitku na Bohinjsko jezero. Včasih počivajo na jezeru tudi več dni. V takih dnevih se od časa do časa pretrga mala skupina oblakov in kakor predstraža se polagoma vzpenja do visokega P r š i v c a, kakor bi hotela videti, kaj delajo sivi ded Triglav. In če stari očka še nosijo sivo kapo, sporoče oblaki stari teti Škrbini, naj tudi ona še ostane v sivem pajčolanu, zakaj čas žalostiti in jokati se še ni preminul. Krenil sem s čolnom proti Z l a t o r o g u. Danes ne stopim iz »Črtomira« preko senožeti do Zlatoroga, saj sem bil ondi ravno včeraj. Gledal sem, kje bi našel v tem okolišu kaj onega duha, ki preveva Baumbachovo pravljico o našem Zlatorogu, pa ga nisem našel. Pač pa je bilo tamkaj dokaj turistov in turistk iz Gorice, Celovca, Ljubljane, sploh iz samih mest. Ljubljančani so se še najprej dali spoznati po svoji govorici. To vam je bilo življenje, kakor na kolodvoru. Nekateri so prihajali z gora, drugi so še le odhajali na strmo pot. Ta je bil potrt in zamišljen, drugi živahen in vesel; ta utrujen do zadnje koščice, da je že pozabil na pravilno hojo, oni pa poskočen in drzen kakor divji lovec. Cepini so se jim svetili v rokah in človek, ki ni enako oborožen, bi se skoraj bal nagovoriti te turiste. Pa naj nagovor ne bo pravi, in naj se zamahne cepin nad teboj, le poglej, kako so nekateri obrazi od prevelike utrujenosti videti hudi in škodoželjni. Ženski turisti so seveda manj nevarni. Pred menoj pri mizi je sedela četvorica gospodičen. Predstaviti se jim menda ni treba, v gorah se živi in govori podomače. »Gospodične, ali greste v gore?« »Smo že bile.« »Na Triglavu?« »Nižje, ni vredno!« Glejte jih no, kako so ponosne. Pa Triglav in gospodična, to še nič ni; turistka in smodka, to je nekaj. Od štirih rubinastih usten se je nad mizo dvigal srebrn dim. Gospodične so pušile, kakor fantje od fare, ali so pozneje tudi vriskale po Trtovi dolini, ne vem. »Troje reči.« je dejal pokojni duhoviti dekan Hvalica v Svetem Petru, Šent Petru (Šenpeter) na Goriškem »troje reči mi ni všeč: Poljski mostovi, češki hren in italijanska pobožnost.« Nekdo je poleg treh še pristavil četrto reč: Žensko, kadar kadi. Sedaj bi se rad odpeljal z Omnibusom v hospic k Svetemu Duhu. »Ali je še kak sedež?« sem ustavil voznika. »Nobenega več.« »Dva morata biti prazna, ker sta naročena, da jih zasedeta dva gosta iz Hotela Sveti Duh.« »Ne bo mogoče,« se je odrezal voznik. »Mora biti! V pogodbi stoji zapisano, da je Omnibus dolžan prihraniti dva sedeža za goste iz Hotela Sveti Duh, kadar je tako naročeno.« Voznik je pognal. Kdo odloči razsodbo?
12. Orlič in Savica. Ta nebeški pogled na mogočni slap Savice! Kdo je udaril ob to silno skalovje, ob to ogromno zakladnico živega srebra, kdo ji je prebil skalnati pokrov, da vre iz njega v šumečih virih živo srebro? Stvarnica - ti? Hvala ti, da si se s svojo čudotvorno palico doteknila Bohinjskih gora. Ponosni smo na tvoje umetniško delo in tujec nas zavida za tvoj umotvor. Tudi strmi vrh visoko nad Savico je ponosen na to svojo veličastno posestrimo in zavoljo njegove drzne ponosnosti so mu morali dati ime - Orlič. Orlič je ves zaverovan v svojo Savico. Dolgo in nepremično gleda za njo, dokler se mu ne izgubi v jezeru. Savica mu vrača zvestobo za zvestobo. Z glasnimi, neutrudnimi pozdravi ga pozdravlja in nje slovo iz tajnih globočin je tako silno in bobneče, da ga tudi daljni Orlič preslišati ne more. Tam doli ob Bohinjskem jezeru pa utihne njeno koprnjenje. Le včasih se tudi v jezeru napol oživi prejšnje hrepenenje, in vidijo se po jezerski gladini temni toki -, tihi spomini nekdanje v moči in pogumu prekipevajoče Savice. »Vse ima svoj čas, in vse pod nebom preide ob svojih časih: Je čas rojstva in čas smrti; čas zidati in čas podirati; čas objemati in čas odtegovati se objemanju; čas govoriti in čas molčati.
Kdor je šel tako zmagovito pot, kakor Savica v bohinjskih skalovjih, zanj je mir znamenje zmage. Iztok Savice v Bohinjsko jezero ni brez poezije. Ob iztokih voda se rode bogate misli. Sveti Avguštin pripoveduje, (conf. 1. 9, c. 10), kolikokrat je s svojo materjo Moniko sedel ob iztoku Tibere v morje. čas ljubezni in čas sovraštva; čas vojske in čas miru,« piše svetopisemski mislec v album vsem stvarem.
Valovi Tibere so se iztekali v morje in njune misli v večnost; Tibera se je umirila v morju; materi in sinu se je upokojilo srce v premišljevanju nebeških reči; Tibera se je popolnoma izgubila v morju in je postala z njim eno in isto; sin in mati sta bila v Bogu združena v eno samo veliko blaženost. Ta nebeški prizor je svoj čas naslikal sloveč italijanski umetnik in razstavil je sliko v trgovski izložbi poleg cerkve Svetega Avguština v Rimu. Ljudstvo in gospoda, vse je postajalo ob izložbi in strmelo v podobo. Na obrazih sem jim mogel brati, kako je njih duša prevzeta od nebeške misli, ki je bila vdahnjena v umotvor. Ob iztoku Savice v jezero sem se spomnil na ono sliko o Svetem Avguštinu in njegovi materi Sveti Moniki. Ob tem kraju bi mogel zajeti še veliko misli, a Črtomir se je že obrnil nazaj proti Hotelu Sveti Duh - odjadrati moram. A »Črtomir« bi se že dal ugnati, ne dajo pa se ugnati ribiči, ki so ravno isti čas tamkaj lovili postrvi. Nisem upal v njih bližino, sicer bi précej zopet zaslišal, kakor zadnjič: »Weg mit dem Kahn! Niclit hieher!« Gosposki tujec je v visokih škornjih cokljal in vpil tam na vodi, kakor bi preganjal iz nje gosake. Hudomušni Janko Mlakar mu jo porogljivo v obraz povedal: »Žive snem vse postrvi, kar jih ti danes naloviš.« Naposled se je tujcu nemara res zgodilo, kakor onemu mlademu ribiču o katerem sklepa pesem: na véčer prazen gre domov.« (se nadaljuje)
Alojzij Merhar (Silvin Sardenko) je po končani gimnaziji v Ljubljani študiral bogoslovje in bil v Rimu 1906 promoviran iz rimskega cerkvenega prava. Nato je bil kaplan v raznih krajih, od 1908 pa katehet na gimnaziji in učiteljišču v Ljubljani; 1924 pa je postal stolni kanonik. Prve pesmi je pričel objavljati v Angelčku in Vrtcu, nato pa v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu, katerega je od 1922 tudi urejal. Alojzij Merhar je brez uspeha tekmoval s pesniki moderne. Njegova lirika spada po obliki med spretno pesmotvorstvo, vsebinsko pa je zmes pobožnosti in neizživete erotike, prikrite z mistično haljo. Merharjevi spretno oblikovani in spevni verzi so ritmično shematični, dekorativni in napolnjeni s tradicionalno biblično simboliko. Poleg pesmi je Merhar pisal še črtice, igrice za otroke, legende, svetopisemske biografije, odrske slike, katere so uprizarjala verska društva, pa tudi vzgojne povesti in spomine. Literarnozgodovinsko vrednost imajo dijaški spomini in zbrana pričevanja Okoli Ketteja in Murna.
Spisal 12. septembra, leta 1912: Alojzij Merhar (Silvin Sardenko)
Janez Pikon