Janez Pikon: Pod Pršivcem, en lučaj od jezera se nahaja posestvo: Na jami, ta točka je kakor ognjišče v jezerski zeleni elipsi, pogled jo odprt na vse štiri obrežne strani. Na jami vidimo vse vile ob jezeru, ob njej pa čepe čolnarske lope. 
13. Ob ognjišču jezerske elipse. ... kakor divje ptice. Od izliva Savice sem veslal tik ob sverozapadni strani jezera. Pogledal sem v globočine. Kakor v kinematografu so vstajale pred mojimi očmi prelepe slike z gora: skale, stebri, stožci; pomoli, pragi, pobočja; oboki, oaze, ozare i.t.d., lepi mozaiki, iz katerih so odsevali z gorskimi vrhovi vred rudi moji spomini iz desetletne duhovniške službe. P r š i v e c ! Najvišji vrh ob jezeru. Ime tvoje je dobro zadeto, ti si moj najneprijetnejši svat; če le kak vrh, ti gotovo vedno pršiš megle in oblake po Bohinjskem jezeru. No, da, kadar je vreme zelo soparno, takrat, je tvoje delo popolnoma v redu; recimo, takole ponoči, da se ozračje nekoliko ohladi; a drugače nam prizanašaj z oblaki.
Laket! Takoj pod Pršivcem, z gostim drevjem obraščeno pobočje, kamor se rada zateče srna in nižje doli tudi divji zajec. »Glej, ga uhatca! Ravnokar je pobegnil izza brinjevega grmovja, ko je začutil moje veslo.« »Stoj, da se pogledamo. Taka le divjačina bi ne bila napačna.« Zajec jo je brisal po objezerski stezi naprej proti »Koči.« »Le teci,« uhatec! Pa sporoči tovarišem onkraj brega, naj ne bodo preveč nervozni, da »Črtomira« predolgo ni nazaj.« Mali in Veliki Osredki, to so gorski pašniki.
Spomnili so me prijaznih pašnikov na podružnici Svetega Jurija pri Litiji. Pred devetimi leti je bil to moj najljubši kraj pod solncem. Vsak dan sem ga imel pred očmi, ko sem kot katehet prihajal v litijsko šolo med nedolžno mladino. Po šoli sem večkrat stopil proti Šentjurskemu hribu. Skoraj za vsakim grmom je stala poezija, in ko sem odhajal, je v slovo poslala pesem za menoj. Takrat sem peval svoje: »Gorske vire in verze« in bilo je v duši več verzov, kakor virov v hribu.
Takrat sem kakor trenutkoma zapel ciklus: »Izliv iz zapuščenega srca.« Večkrat sem moral misliti na cerkvene govore, pa so se mi pesmi usiljevale vmes. Vsaka svetopisemska beseda, mi je izvabljala nove verze; bil sem podoben ribiču Simonu, ki je na Gospodovo besedo zajel čudovit vlak rib, tako da so se mu mreže trgale. To je bilo v onih dneh. Večkrat se napotim v hribe in holme, ker upam, da se oni dnevi zopet vrnejo. Vidim, da mi naše livade še niso dale moje zaželene pesmi; in v naših kočah še spe glasovi, ki jih še nisem slišal. Doslej, se mi zdi, sem gledal in delal vse bolj v megli, a poslej stopim na solnčni holm, odkoder se bo videlo daleč naokrog od sela do sela, od mesta do vasi.
Pod Pršivcem, en lučaj od jezera se nahaja posestvo: Na jami. Ta točka je kakor ognjišče v jezerski zeleni elipsi, pogled jo odprt na vse štiri obrežne strani. Z Jame vidiš vse vile, ki stoje ob jezeru. Tam gori na severni strani jezera na Javoru čepe čolnarske lope kakor divje ptice. Zadaj za Javorjem se iznad turšičnih njiv dviga krotka nova Vila Mlakarjeva. Ob M o č i l i h stoji izredno prijazna Vila P i r č e v a. Lučaj od cerkve Svetega Janeza, Hotel z enakim imenom; park ob Hotelu kliče: »Pri nas smo dragi.« Sredi ob jezeru poleg cerkve Svetega Duha te vabi k sebi: Hotel Sveti Duh. Kdor je bil ondi gost, enkrat, bo rad tudi še dvakrat in večkrat; zlasti še, če se spomni na velikodušnega gospoda Berlica, ki povsod ljubezen seje in žanje. Bolj gosposka kakor Vila pri Svetem Duhu, a prikupljiva je njena starejša soseda: Vila Prosenčeva. Semkaj z juga pa te pozdravljata Z l a t o r o g in Vila Š t r i c e l j n o v a, v kateri je tačas nastanjena družina buditelja narodne misli v Korotanu, dr. Brejca.
14. Povest s planin. Tam gori, sredi med Malimi in Velikimi Osredki ob Bohinjskem jezeru se naslanja na skalovje podrta pastirska lopa: »s e n i c a.« »Kaj oznanjaš, zapuščena lopa?« »Oznanjam uborno planinsko življenje. Zlata in srebra pri meni ne dobiš, moje zlato in srebro so rumene in bele rože. Učenih knjig in zvedavih časopisov, kakor jih imate v dolinah, nimam; moja edina knjiga in moj edini časopis je »Bogoljub.« Za nas, ki smo bliže nebu ni noben list bolj primeren, kakor »Bogoljub.« »Na planinah greha ni,« poje naša pesem. Če hočete prav razumeti, je to tudi resnica. Planinci imamo malo želja in kjer je malo želja, je malo gorja in tudi malo greha.
Seveda se satan ne straši tudi naših planin. Kjer vidi mladega človeka brez dela, se mu prijazno približa, s popevko v ustih in s šopkom cvetlic za klobukom in - »v skrbno nastavljene mreže nestanovitno zasači srce ...« Tako je bilo z ono planšarico. Ti je nisi poznal. A umrla je ravno isti dan na planini, ko si ti došel v Bohinj. Umrla je nenadoma. Kri se ji je dvignila. Ubožica! Ljudje so rekli: »Prav, da je umrla.« Veš, tudi sirota ne vidi rada sirote. Pred tednom dni so jo prinesli s planine. Saj si videl, ko so jo peljali mimo cerkve pri Svetem Duhu. Zamišljen si postal, kajneda? Seveda, pri vas v mestu je mrtvaški sprevod drugačen. Na okornem vozu v slabo obtesani krsti so jo peljali brez spremstva, brez venca. Tam v mestu jih vozite v lepem, srebrno obrobljenem vozu, v srebrnih krstah in bogati ljudje stopajo ali se vozijo za mrtvaškim vozom.
Poslušaj, kakšen je bil sprevod one planšarice! To vem le jaz, planinska koča, ki venomer gledam doli na belo cesto. Ob potu so se nad vozom tiho, komaj vidno sklonile macesnove veje in so zašepetale rajnici: - »Mir s teboj! Zadnjič smo te videli in smo si takoj rekli, ta ne pride več živa s planin.« - »Mir s teboj!« je pozdravljalo brinjevo grmovje, »posihmal me ne boš več trgala in zatikala v nedrije.« - »Mir ti bodi!« je želelo rudeče res je.
»Vedno si pela: Kadar jaz umrla bom, venec, lep imela bom 'z rožmarina kranjskega, nageljna rudečega. Sedaj pa sem ti jaz, resje, prav prišlo. Saj se mi je zdelo, da bo tako, ko smo te večkrat videli, po kako trnjevi poti je stopala tvoja noga.« - »Mir ti bodi!« so šumele smreke. »Me te nismo zapustile; ko si bila živa, smo ti dajale senco, sedaj smo dale les za tvojo krsto.« - »Mir s teboj!« so veleli tudi zvonovi pri cerkvi Svetaga Duha. - »Vsaj zvonite ji!« so prišli prosit domači, tam od zadnje srednjevaške podružnice, iz Jereke. »Vsaj zvonite ji!« Pa so ji zazvonili zvonovi tako žalostno, da je kosec, ki je kosil seno, gori na V i š n j e v c u za Svetim Duhom postal s koso in se spomnil one pesmi: Zagorski zvonovi premilo pojo, nemara preljubo k pogrebu neso... Zažvižgal bi bil, a kosec je bil prežalosten. - »Mir s teboj!« je zažarela svoj zadnji pozdrav tudi večna luč od tabernakla pri Svetem Duhu. Ko je priropotal voz s krsto mimo, je večna luč hipoma poslala v polumrak en žarek skoz okno na cesto na krsto. En žarek vsaj ... En up od Onega, ki se imenuje: Večno življenje. - »Mir s teboj!« - Tako pokopavamo pri nas v planinah --« Obrnil sem še en pogled na planinsko kočo. Veliko pove ena sama planinska koča. Z Bogom, zgovorna družica! (se nadaljuje)
Alojzij Merhar (Silvin Sardenko) je po končani gimnaziji v Ljubljani študiral bogoslovje in bil v Rimu 1906 promoviran iz rimskega cerkvenega prava. Nato je bil kaplan v raznih krajih, od 1908 pa katehet na gimnaziji in učiteljišču v Ljubljani; 1924 pa je postal stolni kanonik. Prve pesmi je pričel objavljati v Angelčku in Vrtcu, nato pa v Ljubljanskem zvonu in Domu in svetu, katerega je od 1922 tudi urejal. Alojzij Merhar je brez uspeha tekmoval s pesniki moderne. Njegova lirika spada po obliki med spretno pesmotvorstvo, vsebinsko pa je zmes pobožnosti in neizživete erotike, prikrite z mistično haljo. Merharjevi spretno oblikovani in spevni verzi so ritmično shematični, dekorativni in napolnjeni s tradicionalno biblično simboliko. Poleg pesmi je Merhar pisal še črtice, igrice za otroke, legende, svetopisemske biografije, odrske slike, katere so uprizarjala verska društva, pa tudi vzgojne povesti in spomine. Literarnozgodovinsko vrednost imajo dijaški spomini in zbrana pričevanja Okoli Ketteja in Murna.
Spisal 13. septembra, leta 1912: Alojzij Merhar (Silvin Sardenko)
Janez Pikon