Gospodarski položaj sekcije v začetku leta zaradi velikih stroškov, ki jih je povzročila razširitev koče Golica, ni bil ugoden, tako da je moral odbor, izvoljen na skupščini 10. marca 1903, zelo omejiti svoje dejavnosti, kolikor so bile te odvisne od proračunskega stanja. Dejstvo, da nam je v tem pogledu uspelo znatno izboljšati položaj sekcije, je predvsem posledica velikodušne podpore Kranjske hranilnice, Splošnega združenja ter Cesarskega in kraljevega ministrstva za železnice, ki so sekciji namenili znatne donacije. Zahvaliti se je treba tudi številnim sponzorjem in podpornikom združenja ter ugodnim kritikam v nemškem tisku.
Medtem ko se ugodni pogoji za sekcijo v letu 1903 kažejo v povečanem številu članov, naraščajočem številu obiskovalcev planinskih koč in nespremenjenih prijateljskih odnosih z drugimi društvi, ki si prizadevajo za enake ali podobne cilje (zlasti s sestrskimi sekcijami), se je po drugi strani neprijaznost brez našega vzroka dvignila na najvišjo raven.
Ščuvanje proti naši sekciji je šlo tako daleč, da so občinski in "lastniški predstavniki na Zgornjem Kranjskem sekciji zavrnili vse prošnje za dovoljenja za gradnjo cest, planinskih poti in podobno, v nekaterih primerih se je to pokazalo v najhujši obliki. Očitno je, da takšna neprimerna dejanja znatno ovirajo ustrezno izkoriščanje sedanjih ugodnih pogojev za turizem v Zgornji Kranjski (gradnja železnice) in da je to bolj škodljivo za državo in vse zadevne skupnosti kot za samo Kranjsko sekcijo, proti kateri se dejanja naperjena.
Odbor so sestavljali: Dr. Rudolf Roschnik, predsednik; Dr. Rudolf Thomann, namestnik predsednika; Dr. Karl Galle I. in Dr. Konrad Stöcklinger II., tajnika; Anton Jecminek I. in Karl Tschech II., blagajnika: Vinzenz Effenberger, oskrbnik koče.
Dr. Thomann je bil odgovoren za vodenje in predavanje.
Društvo se je zahvalilo nekdanjemu predsedniku dr. Augustu v. Plachki v Pettauu v duhu shoda na zadnji generalni skupščini. Odbor je deloval na 13 sejah. Posebna pozornost je bila posvečena vodenju evidenc in računov, pri čemer so bile uvedene številne dobrodošle novosti.
Odbor je izkoristil vsako priložnost, da je služil namenu celotnega združenja z zagotavljanjem informacij, strokovnih mnenj in podobno. V ta namen sta bili na železniških postajah v Kranjski Gori (nova) in na Dovjem (nadomestna) postavljeni dve veliki pregledni tabli Julijskih Alp in Karavank, naslikani na pločevino, v posameznih gostiščih pa so bile v okvirje vgrajene nove slike naših planinskih koč.
Na generalni skupščini v Bregenzu sta našo sekcijo zastopala blagajnik A. Jecminek in član dr. E. Ambrositsch.
20. oktobra 1903 je potekalo predavanje raziskovalca Dr. Kurta Boecka iz Dresdna o potovanjih po ledenikih v Himalaji s predstavitvijo velikih senčnih slik. Naš smučarski optikon je bil na voljo tudi klubu Kazine za več večerov predavanj. Tajnik je uredil klubsko knjižnico in jo dopolnil s planinskimi revijami iz preteklega leta. Odbor je osrednji knjižnici v Münchnu predal stare turistične vpisne knjige iz Dežmanove koče in koče Golica.
Alpska reševalna služba, ki jo D. Ö. A. V. zdaj po enotnih načelih izvaja v celotnih vzhodnih Alpah, je bila ustrezno urejena tudi na Kranjskem. V skladu s tem so za reševanje in pomoč žrtvam nesreč v gorah odgovorni:
Reševalni centri, ki so odgovorni za reševanje in reševanje ljudi, ki potrebujejo pomoč, in poškodovancev;
Postaje za obveščanje, ki morajo po najkrajši poti posredovati poročila o domnevnih ali zaznanih nesrečah do najbližjega reševalnega centra in sprejeti ustrezne varnostne ukrepe, dokler ta ne posreduje. Stroške v vsakem primeru krije osrednja blagajna D. O. A. V. (vnaprej za zavezanca za plačilo odškodnine ali iz lastnih sredstev). Za Kranjsko so bili vzpostavljeni naslednji reševalni centri in prijavne postaje:
Reševalni center v Ljubljani vodi Kranjska sekcija D. O. A. V.
vodja A. Jecminek, Petersstraße
Obveščevalne točke za poročanje:
1.) Zoishütte;
2.) Gostilna Povschner na Zgornjem Jezerskem
3.) Valvasorska koča;
4.) Žandarmerijske postaje v krajih Kamnik, Tuhinj (Laase), Höflein, Eisner, Neumarktl. Radovljica, Vigaun, Kropa, Bled in Bohinjska Bela
Reševalna postaja v Mojstrani, vodja Philipp Winzig, cementarna. Obveščevalne točke:
1.) Dežmanova koča
2.) Koča Golica;
3.) Vossova koča
4.) Karlstollen
5.) Gostišče Razor (Urbanc) v Kranjski Gori
6.) Gostilna Stückl v Beli Peči (Weißenfels).
7.) V enakem smislu delujeta tudi žandarmerijski postaji na Jesenicah in v Škofji Loki.
Reševalna postaja v kraju Sv. Janez pri Bohinjskem jezeru, vodja Fritzi Stöhr. Turistični hotel, restavracija pri železniški postaji Bohinjska Bistrica.
Reševalne postaje so bile opremljene z nosili in škatlami za prvo pomoč na stroške združenja kot celote, ter opremljene z napisnimi tablami skupaj s postajami za nujne primere. Cesarska in kraljevska deželna vlada sta bili pri izdaji naročil za žandarmerijske postojanke zelo ustrežljivi.
Žal je morala nova reševalna postaja v Mojstrani že posredovati v dveh primerih, in sicer 18. julija 1903, ko so iz Dežmanove koče v dolino pripeljali planinca, ki si je zlomil nogo, in 8. septembra 1903, ko so iz Mojstrovke prenesli truplo A. Kühnela, ki se je ponesrečil. V obeh primerih se je novi sistem reševanja izkazal zaradi odločnega posredovanja vodje Philippa Winziga in odličnega odnosa gorskih vodnikov.
Število članov je bilo 308 (v primerjavi z 284 v prejšnjem letu). Pridružilo se je 35 novih članov, 11 pa jih je zapustilo društvo. Povečanje je deloma posledica gradnje železnice v Zgornji Kranjski.
Število vodnikov se je spremenilo, saj je vodnik Peter Logar v Bohinjski Bistrici umrl, za vodnika pa sta bila imenovana Johann Boltar in Matthäus Arh iz Stare Fužine.
16. maja v Mojstrani in 23. maja v Bohinjski Bistrici, je potekal vodniški večer, na katerem je bila izvedena zlasti izmenjava ključev planinskih koč, razpravljalo se je o alpskem signalu za pomoč in novi namestitvi reševalnega sistema. Aspiranti za Kranjsko Goro so: Košir, Oitzl, Pečar in Kosmač, ki so se z dobrim uspehom udeležili vodniškega tečaja v Villachu; prva dva imenovana sta prejela oceno "zelo dobro"; omenjeni bodo kmalu uradno pooblaščeni za vodnike. Za praktični pouk vodnikov in aspirantov za Kranjsko Goro je gospod Johann Aichinger iz Villacha 2. avgusta 1903 na pobudo centralnega odbora organiziral vrvne vaje na območju Vossove koče.
Za letošnjo zimo je sekcija zaprosila, da se nove kandidate za Bohinj vpokliče na vodniški tečaj in da se nekateri vodniki vključijo tudi v smučarski tečaj.
Pozno jeseni so bili preverjeni vsi vodniki in predstavljeni osrednjemu odboru. Vsa poročila o tem so dobra; prav tako ni bilo drugih pritožb. Hkrati z uvedbo nove ključavnice v vseh kočah, so bili zamenjani tudi ključi vodnikov in dolinskih postojank. Na območju Vossove koče, se je pod vodstvom gorskega vodnika Johanna Rogarja (Korobidlja) iz Kranjske Gore nadaljevalo z začeto izgradnjo poti.
Enako je Rogar zgradil zelo lepo in udobno pot od konca doline Velika Pišnica (most do Vossove koče) v dolinskem odcepu Krnice do pod Kriško steno, ki se bo v naslednjem letu nadaljevala s plezalnim sistemom na Kriško steno. Z novo potjo bo območje Kriških podov s Šplevtskimi jezeri lažje dostopno iz Kranjske Gore in bo poleg številnih izletov na vrhove omogočalo tudi različne prehode do Dovja in Trente. Tudi v sedanji izvedbi do stene, lahko to pot priporočamo kot lep in lahek izlet iz Kranjske Gore, ki omogoča dostop do enega izmed najlepših dolinskih vzponov Julijskih Alp (Škrlatica-Rogljica-Kriška stena-Razor). Poleg tega je bila urejena pot do izvira Mlinarice, ki jo je lani prizadel zemeljski plaz, in se nadaljuje proti Razorju. Načrtovane nadaljnje izboljšave do vrha Razorja so bile ustavljene zaradi nasprotovanja občine Trenta, ki tu meji na Kranjsko Goro. Ugovor pa se ni nanašal na pot kot tako, saj so se dela po izgonu naših delavcev za neimenovanega naročnika nemoteno nadaljevala s trentarske strani, temveč je bil naperjen prav proti Kranjski sekciji, da bi ta dokončala načrtovani dostop do Razorja od Vossove koč. Ker so bile za ohranitev vrha Razorja kot plezalne gore, načrtovane le manjše nadelave, namen odseka s tem zlobnim dejanjem na srečo ni bil bistveno oviran. Na poti od Vossove koče prek Rupe do povezovalnega sedla med Planico in Malo Pišnico, je bila na nekoliko strmem mestu pritrjena žična vrv za bolj vrtoglave planince.
Naslednje nove poti na območju Vossove koče so bile označene z oranžno-rumeno barvo in opremljene s potrebnimi oznakami:
a) Voßhütte - vrh Mojstrovka
b) Voßhütte- Sedlo Rupa med Malo Pišnico in Planico
c) Konsul-Vetterweg od Voßhütte do jugozahodnega grebena Prisanka in njegovega nadaljevanja;
d) do Prisankovega okna
e) do izvira Mlinarice (pod Razorjem):
f) od Mojstrovke do vrha Travnika. Slednja pot je namenjena predvsem temu, da bi planincem, ki prihajajo iz Trente ali Jalovca ali iz Planice na Travnik, omogočila čim krajši dostop do Vossove koče.
Glede na to, da bi nove drage naprave ob Vossovi koči in zlasti pot čez Kriško steno z izgradnjo nove koče v primeru večjega povečanja turističnega prometa močno pridobili na vrednosti, smo poskušali na Kriških podih pridobiti gradbeno parcelo. Novembra 1902 se je odbor obrnil na občinske uprave vasi Kranjska Gora in Log v Trenti s prošnjo za dovoljenja, nakar je omenjeni odbor v dopisu z dne 13. decembra 1902 od sekcije zahteval, naj si najprej izbere želeno lokacijo, z mnenjem, da bi se lahko pojavili kvečjemu kakšni pomisleki glede pašnika za živino. Odbor sekcije je 28. junija 1903 izbral in označil lokacijo ter glede na to, da pašnik ni bil oškodovan, zahteval prenos parcele v prodajo po ceni, ki jo je določil prodajalec. Na to prošnjo, pa je odbor za upravljanje premoženja Slovenskemu planinskemu društvu prednostno ponudil lokacijo na Križkih podih in v dopisu z dne 19. avgusta 1903, obvestil Kranjsko sekcijo, da je glede na izbor lokacije, ki ga je opravilo Slovensko planinsko društvo, lokacija na voljo tudi njemu. Poravnava je bila preložena z nadaljnjimi obljubami, dokler ni odbor za upravljanje premoženja v pismu z dne 5. decembra 1903 sporočil, "da se Kranjskogorci ne strinjajo in da so nekateri, ki so se sprva strinjali, pozneje umaknili svoje soglasje, tako da z zadevo ni mogoče storiti ničesar".
Odbor strokovne skupine meni, da mora javno objaviti to poročilo o dejstvih, ki so v evidenci, da bi se zaščitil pred obtožbami o opustitvi in omogočil vse članom, da ocenijo celoten postopek.
V Julijskih Alpah so bile manjše izboljšave izvedene tudi na poti Vrata - Triglav (razstreljevanje pri Pragu), na poti Kot - Triglav, na poti Maria Terezija – sedlo Dolič (železna držala), na Peričniku (nove klopi) in na slap Savica (ograje in klopi). Ponovno so bile označene naslednje poti: pot od vrha doline Vrata do Dežmanove koče, pot Bled – Krnica - prek Pokljuke in Velega polja do koče Marije Terezije, nato (belo-rdeča) pot na slap Savica.
V Karavankah je bila v spodnjem delu urejena glavna pot do koče Golica, v zadnjem delu tik pred kočo Golica pa je bila urejena nova dostopna pot. Obnovljene so: Dovje – Rožca – koča Golica in Jekel sedlo - Golica.
V Kamniških Alpah je bil očiščen spodnji del nove poti Suhadolnik-Zoisova koča, pot na Skuto mimo Štruce pa je bila zavarovana z železnimi ograjami.
Vrh Kočna je prejel novo škatlo z vpisno knjigo.
Na novo so bile označene poti od Zoisove koče če Pode na Grintovec in Skuto.
V okolici Ljubljane pa so bile obnovljene oznake na Golovcu do Lavrice.
Odbor je posebno pozornost namenil smerokazom; postavljenih je bilo 38 smerokazov in 10 bronastih plošč, deloma za označevanje novih poti, deloma pa za zamenjavo okvarjenih ali zlonamerno poškodovanih plošč.
Naše plošče so bile uničene na Golici, ob Savici, v dolini Kamniške Bistrice, v Kamniku, v dolini Kot in v Preski pri Medvodah.
Kljub poročilom sekcija ni prejela nobenega obvestila o kakšni kazni za ta dejanja.
Leta 1903 je zavetišča obiskalo naslednje število obiskovalcev: Dežmanovo kočo 251, Golico 515, Zoisovo 191, Vossovo 368.
Oskrbnik Josef Pezdirnik je še naprej vodil oskrbo v Dežmanovi koči. Za kočo je bilo na novo kupljenih šest vzmetnic, nosila in steklenice s sodo.
Koča Golica je bila v novih prostorih opremljena z vso potrebno opremo. V novih spalnicah je šest popolnoma novih postelj, v sobi upravitelja dve postelji, v novi veliki spalnici pa osem pogradov, tako da koča zdaj nudi udobno spanje za 30 oseb. Koča je opremljena s posodo itd. za prav toliko obiskovalcev.
Pristojbine za spanje so bile prilagojene novim pogojem. Različnim donatorjem se je treba zahvaliti za uvedbo posteljnine, zagotovitev glasbenega instrumenta, kazalnika razgleda itd. Soba in hodnik pred kočo sta bila prenovljena. Soba in hodnik pred kočo sta bila zabetonirana, zunanje stene so bile pobarvane s karbolinom, izvedenih pa je bilo še nekaj drugih manjših dodatkov. Gospa Agnes Schenk in njen mož sta ponovno poskrbela za pogostitev v popolno zadovoljstvo obiskovalcev.
Poštar Alois Schrey iz Jesenic si zasluži posebno zahvalo, ker je na železniški postaji brezplačno prevzemal pošiljke, namenjene koči. Da bi rešil osnovno vprašanje, je odbor kupil ustrezno širok pas zemljišča okoli koče, ga dal vpisati v zemljiško knjigo kot del depozita koče in hkrati od prodajalca pridobil služnost za nov dostop do koče in za zgornji del vodovoda. Lastnina odseka zdaj obsega 730 m2. Žal pa vprašanja vodnega vira ni bilo mogoče rešiti na ugoden način. Poleti leta 1902 je sekcija za veliko stroškov dala zajeti izvir pod kočo, ki je bil zelo šibek in je ob vsaki suši presahnil, ter zgraditi vodovod do vodnjaka ob koči. Pri tem sta bila na zemljišču občine nameščena črpalka v majhnem zaščitnem objektu, ter spodnji del vodovoda. Predstavnica lastnice zemljišča je 14. septembra 1902 odobrila gradnjo in odobrila pravico do uporabe izvira v zameno za nadomestilo 60 K. Vendar kljub večkratnim obljubam kasneje ni želela izdati izjave, ki bi zagotovila pravice sekcije tudi v zemljiški knjigi. Nazadnje je bila sekciji izdana pisna izjava z dne 26. maja 1903, s katero je občina podelila pravico do uporabe vode. Tako so bile pravice združenja zagotovljene v domnevno zadostnem obsegu.
Leta 1903 je v Mojstrani umrl dolgoletni in zvesti oskrbnik stare koče Anton Klančnik, ki se mu je Kranjska sekcija poklonila z vencem in udeležbo na pogrebu.
Za upravljanje Zoisove koče je bilo poskrbljeno na enak način kot prej. Ob preselitvi gostilničarja Povschnerja v Kranj, je treba pohvaliti njegovo vestnost in ustrežljivost v dolgoletni skrbi za Zoisovo kočo. Na koči so bile izvedene številne izboljšave, zlasti manjši gank pri vhodu, ki zapira vhodna vrata in vhod in svež premaz s karbolinsko barvo na zunanji strani. V Vossovi koči je oskrbnik Urbanc, ki je bil tako kot prej odgovoren za upravljanje, poskrbel za oblaganje spodnje spalnice in druge izboljšave na najboljši možni način. Okoli koče je bila postavljena tudi nova lesena ograja in živa smrekova ograja (napačno navedena v letnem poročilu za leto 1901). V vse koče sekcije so bile vgrajene nove ključavnice.