Ime profesorja Johannesa Mlakarja je nedvomno na vrhu našega letnega poročila. Kranjski rojak, ki s sekcijo nikoli ni bil v tesnih stikih, je svojo ljubezen do domačih Alp smiselno izrazil z zapuščino 12.000 K Kranjski sekciji za namen gradnje koče ali raziskovanja jam. Odbor bo moral razmisliti, kako bi lahko dostojno počastili spomin na tega redkega človeka. Zapuščina naj bi postala likvidna v letu 1905.
V preteklem letu ni bilo nobenih izjemnih dogodkov v življenju sekcije. Brez pretiravanja pa lahko omenimo, da je bilo veliko dela opravljenega na področju gradnje poti in koč. V finančnem poročilu je to izraženo z manj prijetno okoliščino, da je morala sekcija najeti posojilo za pripravljalna dela za razširitev Dežmanove koče, ki je bila pokrita s subvencijo, ki jo je leta 1905 prejelo društvo. Dejstvo, da bilanca dela in proračuna kljub temu ni neugodna, je predvsem posledica velikodušne podpore Kranjske hranilnice, državne železniške uprave in splošnega združenja. To je z zagotovitvijo potrebnih sredstev omogočilo popravilo Valvasorjeve koče, ki jo upravlja Kranjska sekcija, ter koče Marije Terezije in koče ob Triglavskih jezerih.
Posebno podporo so sekciji nudili tudi cesarska in kraljeva gozdna uprava v Radovljici (Triglavske koče), gospa Fritzi Stöhr v Bohinjski Bistrici (dolinska lokacija Triglavskih koč), vodstvo cementarne Mojstrana, gozdni mojster Zarboch in poštni mojster Schrey v Jesenicah. Sekcija se vsem iskreno zahvaljuje, prav tako pa tudi nemškemu tisku in drugim prijateljem in pokroviteljem, ki jih ne omenjamo poimensko. Tudi odnosi s prijateljskimi združenji so bili v preteklem letu zelo dobri, kar se je kazalo zlasti v živahni komunikaciji s sosednjimi sekcijami.
Poseben znak dobre volje je dejstvo, da je predsednik centralne banke, profesor Dr. Ipsen, osebno prevzel proizvodna dela v Valvasorjevi koči. Odbor so sestavljali: Dr. Rudolf Roschnik, predsednik; Dr. Rudolf Thomann, namestnik predsednika; Dr. Karl Galle I. in inženir Franz Schwingenschuß II. tajnik; Anton Jecminek I. in Karl Tschech II. blagajnik; Vinzenz Effenberger, upravnik koče. Dr. Thomann je bil odgovoren za vodenje in predavanja.
Gospod Effenberger, ki je več let opravljal izjemne storitve za sekcijo, saj je skrbel za nadzor poti in koč, je sredi julija 1904 žal odstopil, nadomestil pa ga je inženir Schwingenschuß. Odbor se je sestal na desetih sestankih in si po svojih najboljših močeh prizadeval služiti namenu združenja. Različnim gostilnam so med drugim poslali na ogled uokvirjene slike planinskih koč.
Predavanje s prikazom velikih senčnih slik je potekalo 7. maja 1904. Profesor Josef Vesel je govoril o vzponu na Großvenediger. Naš optik je sodeloval na številnih drugih predavanjih. Zaradi pomanjkanja sredstev je bilo treba dopolnjevanje knjižnice omejiti na najnujnejše.
Na generalni skupščini v Bolzanu so sekcijo zastopali štirje člani.
Alpska reševalna služba na Kranjskem se je nadalje razvijala s tesnejšo povezavo z reševalnim centrom v Villachu in njegovo obveščevalno postajo. Na srečo ni bilo razloga za posredovanje.
Na predlog Kranjske sekcije je cesarsko in kraljevo notranje ministrstvo podelilo priznanje gorskemu vodniku Johannu Rabiču in vozniku Tomažu Lakoti iz Mojstrane za reševanje turista Antona Gregorca, ki sta ga leta 1903 izvedla z veliko drznostjo in spretnostjo (Kranjska deželna vlada z dne 26. avgusta 1904, Z. 3315/pr.).
Število članov je bilo 313 (v primerjavi s 308 v prejšnjem letu). Pridružilo se je 25 novih članov, izstopilo jih je 21. Sekcija je zaradi smrti izgubila stare in zveste člane, in sicer Adolfa Muhra, Josefa Matzeka, Antona Haasa, Theodorja Rülla in gospo Jenny Recher. Čast njihovemu spominu!
Z razglasitvijo cesarske in kraljeve deželne vlade z dne 20. avgusta 1904 je bil izdan nov pravilnik o gorskih vodnikih na Kranjskem, ki v bistvu ustreza pravilnikom o gorskih vodnikih, ki veljajo v sosednjih državah in so podrejene nadzoru DOAV. Za vodnike so bili pooblaščeni aspiranti Košir, Oitzl, Kosmač in Pečar, od katerih sta zadnja dva lani ponovila vodniški tečaj in prejela oceno "zelo dobro".
Da bi v Mojstrani ustvarili novo generacijo vodnikov, je bila na cesarsko-kraljevi okrožni odbor v Radovljici vložena prošnja za imenovanje Thomaža Lakote in Johanna Orehovnika za aspiranta za vodnika.
Decembra 1904 so pregledali knjige vseh vodnikov in jih predložili pristojnim okrožnim guvernerjem. Število vseh vodniških tur, potrjenih v knjigah za leto 1904, je 142.
Poti.
Na območju Vossove koče je bila pod vodstvom gorskega vodnika Johanna Rogarja (Korobidelj) zgrajena pot od Travnika do sedla nad žlebom Planice, ki je v povezavi z markacijo Vossova koča-Travnik iz prejšnjega leta ustvarila novo povezavo med kočo Vossovo kočo in Jalovcem. Posebna prednost te poti je, da se izogne nekoliko nevarnemu in glede na ledne razmere včasih zelo neprijetnemu žlebu. Kljub novi gradnji je vzpon na Jalovec zaradi dolgotrajnosti in težavnosti še vedno rezerviran le za izkušenejše planince. Zaradi daljšega trajanja gradnje te poti je bilo treba pot čez Kriško steno prestaviti na naslednje leto. Izboljšave so bile izvedene na poteh Vrata in Kot -Triglav, na grebenu Triglava, na poteh do koče na Golici in od Uršiča do Zoishütte. Na začetku poti pod Komarčo je bil s prijaznim posredovanjem cesarske in kraljeve gozdarske uprave (g. gozdar Goričnik) zgrajen nov most. Obnovljene so bile naslednje poti:
1.) Luknja -Zadnjica
2.) Suhadolnik-Kokrsko sedlo (zgornja pot);
3.) Zoisova koča do stare poti na Grintovec;
4.) Zoisova koča -Mala vratca- Grintovec (grebenska pot);
5.) Dovje-Belca-koča Berta;
6.) Kepa (grebenska pot);
7.) Javornik-Valvasorjeva koča
V Karavankah je sestrski odsek Karawankengau iz Celovca na novo označil številne poti, vključno z novim dostopom iz Rosenbacha prek Dürrensattel do koče Golica.
Prejšnjo knjigo z Grintovca so zaradi polnosti predali osrednji knjižnici v Münchnu in jo nadomestili z novo.
Namesto ukradenih in poškodovanih tabel so bile postavljene številne nove, posebej skrbno so bili označeni in opisani prehodi poti na Triglavu (zlasti na sedlu Dolič). K sreči so smerokazi zdaj v odličnem stanju in nam jih centralni odbor zagotavlja brezplačno.
Leta 1904 je naše koče obiskalo naslednje število obiskovalcev: Dežmanovo 243, Golico 428, Zoisovo 179, Vossovo 284.
Razširitev Dežmanove koče je na srečo zagotovljena z donacijo v višini 4000 mark, ki jo je dodelila generalna skupščina v Bolzanu, čeprav bo pridobivanje potrebnih sredstev povzročilo nekaj težav. Pod prijaznim vodstvom lovca Johanna Rabiča iz Mojstrane so lani spomladi posekali potreben les in ga z veliko truda prepeljali na gradbišče, kjer je že na voljo ustrezna količina apna, tako da bo mogoče v prihodnjem poletju brez težav izvesti gradbena dela.
Koča na Golici (Kahlkogel) je sekciji povzročila veliko težav in stroškov, ekonomski rezultat pa nikakor ni bil zadovoljiv; čudovite nove spalnice so bile komajda uporabljene. Na začetku je bilo tudi veliko težav pri upravljanju zaradi nenadne odpovedi prejšnje najemodajalke in več menjav osebja, vendar je bilo po rešitvi teh težav upravljanje brezhibno. Vodovodni sistem je ponovno povzročil velike stroške. Izkušnje so pokazale, da se črpalka ob pomanjkanju vode zlahka pokvari, vendar je dejansko zajemanje izvira brezhibno, zato se ni treba bati popolnega pomanjkanja vode, kot se je to dogajalo ob vsaki suši. Odbor se je zdaj odločil, da ne bo več popravljal cevi in jo bo prepustil kmetom. V najslabšem primeru lahko vodo prinesemo iz izvira, kjer sta zdaj postavljeni dve splošno dostopni koriti, kot je bilo to urejeno že v preteklosti. V koči so bile izvedene številne dopolnitve in spremembe.
V koči se je lansko pomlad zrušil opečni dimnik, ograja je bila vdrta, iztrgana je bila žična vrv strešnega sidrišča, spodnja pot do izvira pa je bila močno poškodovana. Dimnik je bil obnovljen, druge poškodbe pa popravljene.
Koča Marije Terezije in koča pri Triglavskih jezerih, ki ju je DOAV pridobil od Avstrijskega turističnega kluba, je Kranjska sekcija, ki ji je bilo zaupano upravljanje, temeljito obnovila, notranja oprema pa naj bi bila dokončana v prihodnjem letu. Obe koči sta opremljeni z odprtimi štedilniki in sanitarijami, ki so dostopne iz same koče.
V koči Marije Terezije je bil ozek predprostor, ki je prej služil kot kuhinja, tlakovan z betonom in spremenjen v stranišče, drvarnico in dostop do podstrešja; v edini sobi, ki je služila kot spalnica in soba za goste, je bil namesto neuporabnega štedilnika nameščen nov varčevalni štedilnik. Čeprav je koča majhna, je zaradi izboljšav, ki jih je pred nekaj leti izvedel Avstrijski turistični klub, precej udobna (odtočni jarek naokoli, obloge, dvojna streha v dobrem stanju). Pri koči so gnile stopnice zamenjali s povsem novimi in verando. V kamnitem podstavku koče so izkopali klet in zgradili stopnišče na podstrešje (z novimi dvokapnimi okni). Ostale poškodbe so bile popravljene, streha bo popravljena, zidni stiki so bili zamazani. Na koncu je bila zunanjost lesene konstrukcije zafugirana in prekrita z deskami. V koči ob Triglavskih jezerih sta prostorna kuhinja in velika soba za goste, ki je tudi spalnica. Lokacija, oprema, vodne razmere itd. tej koči zagotavljajo dobro prihodnost.
Valvazorjeva koča na Stolu, ki jo je osrednji odbor lani kupil za celotno društvo in jo predal v upravljanje Kranjski sekciji, je bila letos temeljito izboljšana in opremljena. Koča je star, prostoren planinski dom, dolg 24 m in širok 10 m, ki je služil Kranjski industrijski družbi. Ko je bila stavba zapuščena, jo je leta 1883 kupil Avstrijski turistični klub in od takrat jo porablja kot kočo. Hiša je močno trpela zaradi potresa leta 1895, v stenah so bile vidne razpoke, leseni deli, zlasti strešna kritina, pa so bili večinoma gnili. Zdaj je bilo vse popravljeno, stene so bile temeljito popravljene, deloma obnovljene, gnili leseni deli so bili zamenjani z novimi. Poleg tega je bil vzhodni del hiše povečan z dodano prostorno lopo in prekrit z azbestno-cementnim skrilavcem, medtem ko je zamenjava poškodovane skodlaste strehe zahodne polovice rezervirana za kasnejši čas. Prostori koče so zdaj sestavljeni iz kuhinje z novim štedilnikom (prej odprtim ognjiščem), treh manjših sob in ene večje sobe z oblogami po stenah. Hiša je zdaj domača in prijetna ter bo po končani notranji opremi, ki je načrtovana za prihodnjo pomlad, izpolnjevala vse zahteve za dobro nastanitev obiskovalcev. Posebne prednosti so: dobra pitna voda in očarljiva lokacija na podeželju s čudovitim razgledom na dolino.