Število obiskovalcev naših domačih Alp se je v preteklem letu na srečo še naprej povečevalo. Vendar so se prizadevanjem in ugodnemu razpoloženju za spodbujanje tega vzpona z našimi dejavnostmi zoperstavile omejitve in varčevanje, ki so nam jih naložili stroški razširitve Dežmanove koče. Poleg večjih dejavnosti gradnje poti, ki jih je društvo financiralo s posebnimi subvencijami, se je moral odbor omejiti na manjša dela. Večja pozornost, ki se je goram posvečala od odprtja novih železnic, se je tokrat med drugim izrazila z obiskom izjemnih gostov.

V prvih dneh junija so angleški novinarji obiskali Zgornjo Kranjsko. Ker je bila Kranjska sekcija izključena iz uradnih sprejemov in prireditev ter ni mogla z dragimi dogodki opozoriti javnosti na naše delo, smo se omejili na to, da smo goste pozdravili v njihovem hostlu na kranjskih tleh, v turističnem hotelu ob bohinjskem jezeru s prijaznim posredovanjem gospe Friti Stöhr ter preko nje udeležencem izročili našo spominsko publikacijo in letna poročila z ustrezno zloženko in posvetilom. Še pred vstopom v državo so Angleži prejeli čudovito spominsko publikacijo Laibacher Zeitung, ki je v esejih naših članov Dr. Bocka in Prof. Belarja (ki si zasluži posebno zahvalo za odlične predloge in prizadevanja) ustrezno počastila dejavnosti sekcije.

Konec avgusta se je njegovo veličanstvo saški kralj povzpel na Triglav, kar lahko zapišemo kot posebno častno priznanje. Njegovo veličanstvo je pri vzponu Iz Bohinja uporabilo našo novo pot po pobočju Tošča, prenočilo s 27. na 28. avgust v koči Marije Terezije, ki je bila na voljo za izključno uporabo Kraljevega društva, pri spustu v Mojstrano pa se je dlje časa zadrževalo v Dežmanovi koči. Odbor je v dogovoru s predsednikom sekcije v Villachu, ki je spremljal Njegovo veličanstvo, opravil vse potrebne priprave, da bi Njegovemu veličanstvu omogočil prijeten in nemoten vzpon. Predsednik Kranjske sekcije, ki je z dvema članoma v ta namen že prej obiskal koče, je imel čast, da se je ob naključnem srečanju pod vrhom Triglava predstavil njenemu veličanstvu in se zahvalil za veliko čast, ki jo je društvu izkazalo z obiskom drugih gora. Njeno veličanstvo je predsedniku sekcije v Villachu večkrat izreklo posebno pohvalo za koče in poti Kranjske sekcije ter za celotno planinsko turo, ki ji je bilo naklonjeno čudovito vreme. Upajmo, da bo dober zgled Njegovega Veličanstva, ki je kot član Alpskega kluba DOAV prehodil območje Triglava, pripomogel k večji obiskanosti Zgornje Kranjske in razvoju našega kluba.
Ustanovitev okrožja Jesenice, ki jo je odobrila zadnja generalna skupščina, je bila posrečena poteza, še posebej zato, ker sta se upravnik okrožja, gozdar Theodor Zarboch, in njegov namestnik Egon Twerdy zadeve lotila z vso vnemo in hvaležno razbremenila odbor.

Za dodeljene subvencije smo dolžni našim številnim prijateljem in podpornikom, predvsem pa našemu najzanesljivejšemu dobrotniku, Kranjski hranilnici, državnim železnicam in našemu osrednjemu odboru. Zahvaljujemo se vsem, ki so na kakršen koli način podprli prizadevanja združenja, zlasti nemškemu združenju Preffe. Tudi naši odnosi s sosednjimi sekcijami (zlasti s celovško) in drugimi nam bližnjimi društvi, so bili v preteklem letu zelo aktivni in so se na prijeten način izražali v uspešnih poskusih osebnih stikov.
5. maja je na predlog sekcije iz Villacha na Jesenicah potekalo srečanje predstavnikov južnih sekcij (Villach, Obalna Küstenland, Celovec, Celje, Kranjska, Karavanke, Jesenice, Eisenkappel,  sekcija Avstrijske turistične zveze), na katerem so obravnavali pomembne skupne zadeve.
16. julija je bil na predlog Obalne sekcije organiziran skupni izlet do koče na Golici, ki je kljub slabemu vremenu potekal zelo dobro in se ga je udeležilo veliko število udeležencev. Na otvoritvi nove koče na Villacher Alpe (Dobrač) sta odbor zastopala K. Tschech in M. Klementschitsch. Gospoda H. Ludwig in Ig. Elsner sta imela čast zastopati sekcijo na generalni skupščini v Innsbrucku, kjer je predaval.
9. marca nas je primarij Dr. Bock navdušil s predavanjem o Tunisu, prav tako 4. maja 1907 in 16. januarja 1908 prof. dr. Jauker s predavanji o Grčiji in avstrijskih apnenčastih Alpah. Obema gospodoma se še enkrat zahvaljujemo.
Leta 1907 so odbor sestavljali: Dr. Rudolf Roschnik, predsednik; Dr. Rudolf Thomann, namestnik predsednika (vodniki in predavanja); Dr. Karl Galle, tajnik; Anton Jeëminek, prvi blagajnik; Karl Tschech, drugi blagajnik (knjižnica itd.); Franz Schwingenschuß in Max Klementschitsch, oskrbnika koč. Sekcija je utrpela veliko izgubo, saj se je naš prvi blagajnik, gospod Jecminek, konec decembra odselil iz Ljubljane. Gospod Jecminek je bil član odbora v različnih funkcijah polnih deset let, od tega pet let kot prvi blagajnik v posebno težkih okoliščinah, in je tako združenju zelo predano opravljal dragocene storitve. V skladu z njegovo željo se je odbor omejil na slovo v lastnem krogu, ob tej priložnosti pa je upokojenemu blagajniku v spomin podaril sliko Triglava.
Odbor je svoje zadeve obravnaval na 14 sejah in si prizadeval čim bolj spodbujati cilje združenja; to je med drugim počel tako, da je turistom nudil veliko informacij. Za lažjo predstavo članov je bil natisnjen nov seznam nedokončanih koč in poti, katerega izvlečki so natisnjeni na hrbtni strani računov za koče. Na novem postajališču v Beli Peči je bila nameščena uokvirjena zbirka fotografij naših še nedokončanih koč.

Na srečo je bilo reševanje v gorah omejeno na nekaj iskanj, ki so kmalu pripeljale do razjasnitve situacije.
Število članov je bilo 310 (v primerjavi z 296 v prejšnjem letu). Pridružilo se je 37 članov, 23 jih je odšlo ali umrlo. Smrt je vzela sposobnega alpinista Dr. Fritza Altmanna in odličnega kartografa J. Rogozinskega, ki se je ukvarjal z Julijskimi Alpami.

Johann Orehovnik iz Mojstrane, Matthäus Arh in Johann Boltar iz Stare Fužine ter gorski vodnik Gregor Lah iz Mojstrane so se marca udeležili vodniškega tečaja v Villachu; slednja dva sta prejela oceno I (zelo dobro), prvi pa oceno II (dobro). Orehovnik, Arch in Boltar so bili na našo prošnjo uradno imenovani za vodnike. Boltar, Orehovnik in že prej pooblaščeni vodnik Lah, so bili uvrščeni tudi na seznam vodnikov in jim je bila podeljena naša vodniška značka, kar pri Arhu zaradi njegove odsotnosti ni bilo mogoče.
Vodnik Lorenz Jelar, ki je bil izbrisan s seznama vodnikov, je bil ponovno uvrščen na seznam vodnikov in mu je bila podeljena vodniška značka. Vodja Anton Šest v Stari Fužini je bil upokojen z letno invalidsko pokojnino v višini 80 M.
Vodnik Peter Kovaë v Mojstrani je prejemal bolniško nadomestilo.
Decembra so bile pregledane knjige vseh vodnikov in predložene pristojnim okrožnim organom. V knjigah za leto 1907 je potrjenih 214 tur, izdana potrdila zanje pa so zelo ugodna.
Vodnika Lovrenc Škantar in Franz Urbas sta imela čast popeljati njegovo veličanstvo saškega kralja na Triglav in sta bila za svoje dobro delo nagrajena z dragocenimi spominki.
Nova tarifa za Julijske Alpe in južno stran Karavank je bila zdaj natisnjena v priročni in pregledni obliki na stroške Centralnega društva, s čimer je bila izpolnjena nujna potreba.
V skladu s pooblastilom zadnje skupščine je bilo 1. maja na Jesenicah ustanovljeno okrožje, na katerega je bilo preneseno vse delo v Karavankah. Okrožje (gau) je moralo upravljati kočo Golica in Valvasor, ki sta bili s 504 oziroma 153 obiskovalci zasedeni največ na leto doslej. Vodstvo si je s svojo preudarnostjo in zagovorništvom na omenjenih dveh skupnih dogodkih sekcij Südmark prislužilo posebne zasluge. Novi Gau je temeljito obnovil in razširil poškodovano pot od koče Golica do izvira in do sedla Jekel, sveže označil poti ter postavil več novih oznak. Neizogibna posledica tega je bilo seveda uničenje številnih kažipotov, zlasti na območju koče Valvasor (občina Žirovnica), oskrunitev oznak in podobna zlonamerna dejanja.
Koča na Golici je v zadnjih letih postala še posebej pomembna za zimske športe. V knjigi koče je na primer pozimi 1905/1906 vpisanih 29 obiskovalcev, od tega 14 smučarjev, pozimi 1906/1907 pa 22 obiskovalcev, od tega 20 smučarjev. Za potrebe smučarjev je okraj Jesenice zdaj postavil zimsko označitev poti do koče na višini treh do štirih metrov od tal.
Naše koče na območju Triglava so bile še posebej dobro sprejete, in sicer Dežmanova koča, ki jo vodi poštena Tirolka Anna Widmoser, kočo Marije Terezije vodi Franziska Zupanc in kočo pri Triglavskih jezerih zakoncev Odar.
V primeru Dežmanove koče je opremljanje z novim pohištvom povzročilo precejšnje stroške. Število obiskovalcev na območju Triglava se je ponovno povečalo; Dežmanovo kočo je obiskalo 490 obiskovalcev, kočo Marije Terezije 271, kočo pri jezerih pa 193 obiskovalcev. Vossovo kočo je vodila gospa Alojzija Juvan, Zoisovo kočo pa gostilničar Povšner, tako kot prej, na splošno zadovoljivo. V Vossovi koči je bilo 588 obiskovalcev, v Zoisovi pa 224 ljudi.
A. Pavich, podpredsednik urada guvernerja, je za Dežmanovo kočo podaril dva panoramska pogleda na Triglav in svoj esej o Triglavu, Dr. Lucerna pa je za Zoisovo kočo in knjižnico društva podaril dve odlični deli o starih ledenikih v Štajerskih Alpah.
V zadnjem letu so bile dejavnosti gradnje poti osredotočene predvsem na bohinjsko stran Triglava. Pod dokazanim vodstvom gorskega vodnika Lovrenca Škantarja, je bil srednji del poti med kočo pri jezerih in sedlom Dolič dokončan z odcepi
a) od sedla Hribarice do Kanjavca
b) od petega jezera proti zgornjima dvema jezeroma (Trenta), Triglavsko obhodnico pa so dopolnili z izgradnjo poti od križišča pod Bovško škrbino (pot Trenta Kugy) okoli severnega pobočja Triglava (široko in zavarovano) do ledenika, ki omogoča veličasten obhod vrha Triglava in povezuje Dežmanovo kočo in kočo Marije Terezije s Kugyjevo potjo iz Trente. Nova pot prek pobočja Tošča do Velega polja in do sedla Krma, ki je bila zgrajena prejšnje leto, je bila na novo urejena in se je izkazala kot odličen način za skrajšanje vzpona iz Bohinja, zato je bila deležna posebne pohvale njegovega veličanstva saškega kralja.

Ob obisku angleških novinarjev je Škantar zgradil nov most pri slapu Savica in izboljšal pot. Sčasoma so bile poti in mostovi na odseku pri slapu Peričnik potrebni celovite obnove, ki je bila zaradi visokih stroškov razporejena na dve leti, od katerih je polovico na najboljši možni način že opravil gorski vodnik Johann Rabič. Ograje in klopi so že temeljito izdelane. Dotrajano zgornjo pot do gornjega slapu je treba še popraviti.
Nova premostitvena pot od Pišnice do Vossove koče je bila po izpolnitvi preostalih obveznosti izvajalcev predana občini Kranjska Gora. Poleg tega je bil temeljito utrjen del poti na Jalovec od Travnika navzgor, ki ga je poškodoval skalni podor (vodnik Korobidelj). Različne druge poti so bile v manjšem obsegu ponovno označene naslednje:
1.) Dežmanova koča -Begunski vrh,
2.) Vrata – Dežmanova koča
3.) Povezava s poti Vrata-Triglav do Luknje,
4.) Sedlo Mojstrana - Krma,
5.) Zgornja Krma-Velo polje
6.) Velo polje – Dolič - Skok-Trenta
7.) Golovec-Orle-Lavrica.

Ob novih poteh so bile postavljene potrebne oznake, številne zlonamerno uničene ali odstranjene oznake pa so bile obnovljene. V enem primeru pa je našim delavcem na poti uspelo ujeti phil. Josefa Čopa, ki je v spremstvu žirovniškega župana in neke tretje osebe pri Velem polju uničil smerokaz (izvlekel je zatič) in škodo zakril tako, da je smerokaz ponovno postavil. Okrožno sodišče v Radovljici je storilca, ki se je kot razlog za oprostitev kazni skliceval na sveto jezo, ki ga je ob pogledu na nemški napis preplavila, oprostilo.
Primer je zelo poučen za naše odnose z več vidikov. Župan, ki ni hotel povsem pozabiti na svojo dolžnost zagotavljanja reda, tudi v gorah, je dovolil, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Storilec je bil ujet, vendar oproščen, čeprav škode ni poravnal on, temveč prijavitelj, in storilec si je proti uradno odobrenemu planinskemu društvu prisvojil pravico, da nekaznovano podira označevalne table, samo zato, ker mu niso všeč, in to uspešno.

Odbor je v zvezi s tem sprejel nadaljnje ukrepe in si dovoljuje pojasniti svoje stališče glede jezikovnega besedila oznak, da bi ga člani lahko razumeli. Slovenska krajevna imena so na usmerjevalnih tablah vedno zapisana le v slovenščini, da bi bilo besedilo čim bolj jedrnato; če so imena različna, sta navedena nemško in slovensko ime. Praviloma se imena koč in znaki podjetij združenja ne prepisujejo. To je priporočljivo in se je izkazalo za koristno že zato, ker je to najvarnejši način, da se izognemo zmedi in nejasnostim med planinci.