Skoraj tri leta smo že pod vplivom vojne, ki je pretresla ves svet. Žrtve so bile velike in so že zdaj neizračunljive. Toda moč našega naroda je neizčrpna, ko gre za zaščito njegovih najsvetejših dobrin, zavest o pravični stvari pa nam daje pogum in neomajno voljo, da vztrajamo do končne zmage. Ta vojna je kot jeklena kopel očistila srca naših borcev nesrečnih vsakdanjih neumnosti, in jih prečiščene pripeljala nazaj k svojemu narodu. Ljubezen do domovine, ki so jo hitri in nestanovitni meščani poznali le še po govoricah, se je ponovno razplamtela kot močan plamen, ki zaobjame celega človeka. Človek, ki se je tedne, mesece in celo leta upiral francoskemu sovražniku v stenah in prepadih visokih gora, nikoli ne pozabi na naše drage gore; ostaja njihov prijatelj, ne glede na to, kako hudo sta ga narava in človeška nesreča prizadeli v tem hudem obdobju njegovega življenja. Vojna je vzgojila novo generacijo gornikov, ki je veliko bolj izkušena, kot bi lahko bila v času miru. To, česar so se nekateri pesimisti bali na začetku svetovne vojne, torej razpad naše velike alpske skupnosti DOAV, se ni zgodilo. To, da je naše združenje v teh burnih časih dokazalo svojo trdnost in dobre temelje za nadaljnjo rast, lahko razumemo kot znak mirnega razvoja nemškega kulturnega življenja. Mogočno pleme s sto tisoč člani, je trdno zasidrano v obeh kraljestvih in je tako pravi simbol zavezništva zvestobe med centralnimi silami, ki ga je ta vojna verjetno utrdila v trajno zavezništvo. Dejstvo, da si naša Kranjska sekcija v preteklem letu ni mogla zamisliti nobenega pravega planinskega dela, je le posledica dejstva, da je naše delovno področje v neposrednem vojnem območju.
Odbor, izvoljen na skupščini 28. aprila 1916, v sestavi Heinrich Ludwig (predsednik), Leopold Bürger (namestnik predsednika), Karl Tschech (oskrbnik), Walter Rizzi, Max Klementschitsch, Fmil Klauer, Dr. Georg Sauseng (nadzor za koče), in Leo Hamann (svetovalni odbor), sta se osredotočila na zaščito premoženja društva, ki je bilo zaradi pomanjkljivega nadzora in neuporabe izpostavljeno različnim nevarnostim in za izvedbo nujno potrebnih obnovitvenih del. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da so naše koče na območju Triglava, katerih obisk je bil omogočen zaradi pripravljenosti vojaških oblasti, v dobrem stanju in jih bo mogoče uporabljati kadar koli.
Tekoče zadeve sekcije so bile obravnavane na devetih sejah odbora in v več razpravah.
Od članov odbora so trije gospodje na terenu. Josef Klauer je za svoje izjemne dosežke v gorski vojni prejel še dve vojni odlikovanji: zlato in veliko srebrno medaljo za hrabrost.

Tako kot prejšnja leta je bila sekcija deležna podpore številnih dobrotnikov in prijateljev: v prvi vrsti hvalevredne Kranjske hranilnice v Ljubljani, ki je, kot vsako leto, za planinske namene namenila 2000 kron. Posebej so omenjeni: gospa Albina Smole, ki je ob 25-letnici članstva v sekciji društvu podarila 50 kron, ob smrti pa 500 kron. Še enkrat se iskreno zahvaljujemo vsem pokroviteljem, ki jih prosimo, da sekcije tudi v prihodnje ne pustijo na cedilu in jo podprejo zlasti v teh težkih časih.
Ob koncu obravnavanega leta je sekcija štela 423 članov (v primerjavi s 433 v prejšnjem letu). Od tega jih 217 živi v Ljubljani, 195 na ostalih območjih Kranjske in Avstro-Ogrske ter 11 v nemškem rajhu.
Po podatkih odbora je bilo 134 članov vpoklicanih na služenje vojaškega roka. Žal smo letos izgubili dolgoletnega in preizkušenega člana, ki ga je smrt iztrgala iz naših vrst. Poslovili so se: Franz Doberlet, Adolf Eberl, Alfred Rudesch, Emmerich C. Mayer , Emil Randhartinger, naš dolgoletni revizor, in končno naš nekdanji predsednik, Dr. Emil Bock, višji zdravstveni svetnik, ki je imel izjemne zasluge za nemško stvar na Kranjskem. Menimo, da je najbolj pravično, če na tem mestu damo prostor besedam, ki jih je pokojnemu posvetil naš častni član Dr. Roschnik v "Mitteilungen": "Kranjska sekcija je pred kratkim utrpela hudo izgubo zaradi smrti zdravnika in višjega zdravniškega svetnika Dr. Emila Bocka v Ljubljani. Dr. Bock je 17. decembra 1916 imel ravno spominski govor na slovesnosti Filharmonične družbe v Ljubljani, ko ga je zadela srčna kap in je umrl. Svojo medicinsko umetnost, v kateri je s svojim znanstvenim delom dosegel izjemen položaj, je na najbolj nesebičen način posvetil trpečim in sočloveku. Koliko ljudi se mu zahvaljuje za ohranitev vida, koliko jih je imelo koristi od njegove nenehne dobrotljivosti! Primarij Dr. Bock je več kot 26 let kot dober oče vodil in skrbel za očesni oddelek kranjske bolnišnice, imel vedno odprto srce za bolne ljudi, ki so potrebovali pomoč, in se od začetka vojne požrtvovalno posvečal zdravljenju vojakov z očesnimi boleznimi. Dr. Bock je bil za kranjsko nemško skupnost vzor zvestobe in pripravljenosti za delo, vedno pripravljen pomagati, kjer je lahko. Dr. Bock je leta 1891 prevzel vodenje Kranjske sekcije, v kateri je bil član odbora že leta 1890, v ne ravno ugodnih okoliščinah in s svojo preudarnostjo, neutrudnim delom in energijo kmalu poskrbel za vzpon, ki ga je Kranjska sekcija od tedaj imela in za svoj ugledni položaj v celotnem združenju DOAV. Prav on je s svojimi obsežnimi aktivnostmi na področju gradnje poti, izgradnjo koče na Golici v Karavankah, razglasitvijo slikovitosti kranjskih Alp, promocijo vodnikov, gojenjem številnih planinskih predavanj itd. trdno zasnoval razumevanje za našo planinsko sekcijo v Ljubljani in odločilno vplival na razvoj planinskega turizma na Zgornjem Koroškem. Dr. Bock je tudi po upokojitvi konec leta 1894 ostal sekciji zvest in koristen prijatelj ter svetovalec, s čimer je ta izgubila enega svojih najbolj predanih in zaslužnih članov. Hkrati bližji tovariši iz odbora žalujemo za izgubo voditelja, ki nas je spodbujal v ljubezni do domačih gora, nam kazal pot do njihovih lepot in resnično izpolnjeval Goethejevo geslo: "Plemenit naj bo človek, koristen in dober."

Na častnem bojnem polju - bilo je v bitki na Doberdobu 7. avgusta 1916, je padel je naš član, učitelj gimnastike Franz Zirnstein. Sekcija bo ohranila hvaležen spomin na vse te zveste člane.
Na današnji generalni skupščini smo ob tej priložnosti podelili tudi srebrni planiko, častni znak za 25 let članstva, naslednjim gospodom: Dr. Kamillo Baumgartner (Gradec), Eduard Dolenz (Kranj), Dr. Haus Jaresch (Rann), Karl Graf Künigl, Hans Krisper, Oskar R. von Kaltenegger, Gustav R. von Pongratz (Agram), Alfons baron Wurzbach.

Naša sekcija je tudi letos dejavno sodelovala pri javni vojni pomoči. Urad za vojno blaginjo v Bolzanu je prejel avstrijsko donacijo za vojake na tirolski fronti, ter prispeval donacije "Odboru za pomoč beguncem z juga" in "Skladu nemških vojnih sirot na Kranjskem". Skupščina združenja lani ni bila sklicana. Glavni odbor združenja se je 1. septembra lani sestal na Dunaju in sprejel sklepe, potrebne za nadaljnje poslovanje, pri čemer je kot član glavnega odbora sodeloval tudi naš predsednik g. Ludwig. Mandat članov glavnega odbora, ki so se v skladu s statutom upokojili, je bil podaljšan do naslednje generalne skupščine, vodstvo pa je do nadaljnjega ostalo na Dunaju.
Članom na terenu se do nadaljnjega odobri odlog plačila zaostalih obveznosti.
Izdajo revije leta 1916 so ovirale številne težave zaradi vojnih razmer, vendar je zdaj končana in že poslana. Dejstvo, da je glavni odbor potrdil predlog našega predsednika, naj DOAV pripravi izdajo zemljevida območja Triglav, moramo pozdraviti kot pozitiven znak in si razlagati, da se bo dobršen del širokega toka planincev v prihodnosti obrnil tudi na našo z naravo bogato deželo Kranjsko.

Čeprav se nahajajo na neposrednem vojnem območju, so bile Kamniške Alpe doslej prosto dostopne turistom. Po tem, ko je vodstvu odseka uspelo pri Direkciji državnih železnic doseči ponovno uvedbo Kamniškega večernega vlaka (nedeljski turistični vlak), je bil omogočen obisk Kamniških Alp predvsem planincem iz Ljubljane, Vodenje je bilo zaupano gospe Marie Stross iz Kokre, ki se je že v prejšnjih letih izkazala kot hišna mati, in splošne pohvale obiskovalcev koče so potrdile, da izbira ni bila slaba.
Zoisova koča se je odprla na cvetno nedeljo, 11. in 12. junija lani, ko prišlo 40 gostov. Ko je bila koča po treh mesecih delovanja ponovno zaprta, je bil v knjigi vpisan 173. obisk. Ker so, kot je znano, v prejšnjih poletjih v Zoisovo kočo večkrat vdrli, je bilo treba obnoviti vhodna vrata in opraviti nekatera druga obnovitvena dela. Vzpon po poti iz Kamniške Bistrice, ki je zaradi polomljenega gozda postala neprehodna in je bila ponekod poškodovana, je gozdar kneza Windischgrätza dobro očistil in popravil. Manjša popravila so bila opravljena tudi na poti iz Kokre, vendar bodo temeljita dela tu možna šele po sklenitvi miru.
Kamniška korporacija je na prošnjo sekcije zdaj dovolila postavitev naših tabel na svoji posesti v k. Bistrici, za kar se je odbor zahvalil.
Lani jeseni so Zoisovo kočo komaj zaprli, ko je odbor prejel novico o novem vdoru v kočo, ki pa so ga tokrat zagrešili pobegli vojni ujetniki. Storilci so bili kmalu zatem aretirani. Škoda, ki jo je gospodinja utrpela na puščenih zalogah, ni bila velika.
Če bodo prometne in druge razmere dopuščale, namerava sekcija v prihodnjem poletju nadaljevati z obratovanjem Zoisove koče. Naše glavno alpsko delovno območje, Julijske Alpe, pa je že tretje poletje popolnoma zaprto za turistični promet. Ker se je izkazalo, da je treba tam obiskati naša zavetišča, smo pri pristojnih vojaških organih vložili prošnjo, ki je bila ugodno rešena. Tako so člani našega odbora Klementschitsch mlajši, Tschech in Dr. Sauseng v spremstvu našega planinskega vodnika Urbasa iz Mojstrane, od 27. do 29. julija obiskali Hubertovo kočo v dolini Vrat, Dežmanovo kočo in kočo Marije Terezije. Koča Hubertus je bila po začasni vojaški nastanitvi temeljito očiščena, tako da jo lahko zdaj spet uporabljajo lovski lastniki. Pri Dežmanovi koči ni bilo opaznih sprememb. Naša veličastna alpska stavba, koča Marije Terezije, je preživela tudi hude vojne čase; njen mogočni zaščitnik na severu, kralj Triglav jo dobro varuje s svojimi skalnatimi prsmi. Vlaga je nekoliko prizadela le dve sobi v pritličju, vendar je mizarski mojster Škantar iz Stare Fužine zdaj odstranil poškodovane deske in jih nadomestil z novimi. Ponovno je bila pregledana zaloga konzervirane hrane, ki je bila v kočah še vedno shranjena od leta 1914, in ugotovljeno je bilo, da je večinoma v dobrem stanju.
Odbor je nato poskrbel, da je gorski vodnik Urbas te zaloge prinesel v dolino in jih prodajal po ugodnih cenah. Poti do Dežmanove koče preko Praga in skozi dolino Kot sta malo trpeli, medtem ko je pot skozi Krmo že precej uničena.
5. novembra lani - žal je bil zelo "moker" dan - so omenjeni trije gospodje v spremstvu gorskega vodnika Oitzla iz Kranjske Gore obiskali še Vossovo kočo. V zadnjem letnem poročilu so bile že omenjene strukturne spremembe koče in čudovita planinska cesta. V vsakem primeru bo hiša dobro preživela vojno. Zaradi nedavnih gradbenih del so meje zemljišča, ki pripada koči, postale neprepoznavne, zato je bilo zemljišče koče v dogovoru s prisotnimi gospodi iz sekcije označeno s koli, prej gozdnato zemljišče pa je bilo ponovno pogozdeno. Poleg tega smo konec lanskega leta prejeli podroben seznam trenutne hišne opreme, ki bo podlaga za morebitne odškodninske zahtevke. Na tem mestu je treba omeniti, da je imel naš član odbora, profesor Rizzi, februarja lani priložnost obiskati kočo pri Triglavskih jezerih. Na žalost je ugotovil, da je v koči vladal velik nered in da so bila vrata nasilno odprta.
Zaključen je obračun za leto 1916. Prihodki so znašali 15.928 K. 69 H., stroški 15,764 K. 33 H, tako da ostane 164 K. 33 H. Do konca leta 1916 je bilo izdanih 108 zadolžnic.

Konec leta 1915 je bil za vojno ogrožene pokrajine izdan izredni odlok o odpisu hišnega davka. Ker dežela Kranjska ni bila upoštevana, je bilo treba davek plačati tudi za naše zaprte koče. Naš predsednik Ludwig se je o tem pogovarjal s kranjsko deželno vlado in dosegel dodatni odlok, s katerim je bila omenjena pravna ugodnost razširjena tudi na območje naših koč.

Tako kot prejšnja leta so bili za vodenje društva Jesenice odgovorni Kurt Hofmann, Ernst Reininger in Anton Feldbacher. Gau je štel 31 članov (v primerjavi s 33 v prejšnjem letu). Dve zavetišči, Golica in Valvazor sta bili dostopni le s posebnim dovoljenjem. Koča na Golici je v dobrem stanju. Valvasorjeva, v kateri gospodinja živi vse leto, pa je potrebna večjih popravil, ki jih trenutno ni mogoče izvesti zaradi pomanjkanja mizarjev in vozov za prevoz materiala.
Živimo v presodnih dneh in ta čas nas vse močno obremenjuje. Vendar trdno upamo na zmago naših zavezniških vojsk. Na dan zmage bo DOAV s ponosom povedala, da je v boju za čast in svobodo domovine padlo veliko njenih pripadnikov. In ko se nam bo spet nasmehnilo sonce miru, dolgo zadrževanega nagona po seganju v višave in daljave ne bo več mogoče brzdati. Vse več obiskovalcev bo prihajalo v Alpe in vse več oboževalcev se bo vzpenjalo nanje. Upajmo tudi, da ima general von Moltke prav, ko je dejal: "Ne morem si predstavljati, da bo po vojni en samcat Nemec odnesel svoj denar v Italijo. Raje upamo, da se bo velik turistični tok v prihodnosti usmeril v zavezniške države."
Te besede so verjetno namenjene Avstrijcem nič manj kot cesarskim Nemcem. Ko bo trda šola tega časa končno vzgojila Nemce v narodno samospoštovanje, bo Moltkejevo svarilo povsod naletelo na navdušeno odobravanje. Južna Tirolska, Kranjska in Istra, ki bodo očiščene zahrbtnih Italijanov, bodo v prihodnjih letih verjetno med najbolj obiskanimi regijami. In naša Kranjska sekcija bo imela nove, velike cilje. Naj bo zaradi dejavnega in zvestega sodelovanja svojih prijateljev in pokroviteljev kos izzivom prihodnosti.