Zaradi izbruha svetovne vojne, so se pojavile okoliščine, v katerih je bilo delovanje Kranjske sekcije precej omejeno. Kljub temu je bilo opravljenih veliko stvari in bi bilo dokončano delo, če ga vojna ne bi prijetno prekinila. Od avgusta dalje so se ustavile vse možnosti za delo v gorah. V naslednjem poročilu je predstavljeno, kako uspešno je odbor izpolnil svoje naloge.

Generalna skupščina 5. marca 1914 je izvolila naslednji odbor: Heinrich Ludwig, predsednik; Leopold Bürger, namestnik predsednika: Walter Rizzi, tajnik in vodnik; Karl Tschech, blagajnik; Max Klementschitsch, Emil Klauer, Josef Klauer, Wilhelm Thielemann, nadzorniki koč; Leo Hamann, svetovalec.
Na žalost je dolgoletni član Ing. Nikolai Polyak, več let član odbora, tega zapustil zaradi premestitve v Rudolfswert. Upravo Gau Jesenice so prevzeli Kurt Hoffmann, Ernst Reininger in Anton Feldbacher.
Aktualne zadeve so bile obravnavane na 20 sejah odborov in številnih razpravah.
Kot vedno je sekcija uživala podporo številnih dobrotnikov in prijateljev: v prvi vrsti častnega Glavnega odbora na Dunaju, ki je sekciji zagotovil 20.000 R za gradnjo nove koče pri Triglavskih jezerih in odobril brezobrestno posojilo v višini 4.700 K, ter Avstrijske kranjske hranilnice, ki je kot vsako leto namenila 2.000 K za planinske namene. Dr. Erich Mühleisen je ob smrti Arturja Mühleisena daroval 200 K. Sekcija se mora posebej zahvaliti svojim članom, gospodoma O. Bambergu d. A. in Johannu Koslerju, ki sta ji s svojo velikodušnostjo omogočila, da je pridobila svoj dom v dolini Vrat, po katerem je že dolgo hrepenela. Vsem omenjenim in neimenovanim dobrotnikom se še enkrat iskreno zahvaljujemo in jih prosimo, naj sekcije tudi v prihodnje ne pustijo na cedilu, ter ji pomagajo in jo podpirajo zlasti v teh težkih časih, ki so jo gospodarsko najbolj prizadeli.
Konec leta 1914 je naša sekcija štela 467 članov, leto prej pa 439, od tega 43 žensk. Prišlo je 71 novih članov, 43 jih je izstopilo ali umrlo, tako da se je število članov povečalo za 28.
234 članov živi v Ljubljani, 222 na Kranjskem in v drugih avstrijskih kronskih deželah, 9 v Nemčiji, 1 v Švici in 1 v Južni Ameriki.
Na začetku svetovne vojne je bilo 120 članov vpoklicanih na služenje vojaškega roka. Gospod Emil Klauer je bil vpoklican iz gora v vojno, in do konca novembra sodeloval v bitkah in spopadih v Galiciji; dobil je srebrno medaljo za hrabrost in bil povišan v poročnika. Po daljšem bolniškem dopustu se je pred kratkim vrnil na fronto.
Josef Klauer se je decembra prijavil kot prostovoljec in se že nekaj tednov bori. Iskreno upamo, da se bosta oba člana našega odbora, dva preizkušena, mobilna in neutrudna nadzornika koč vrnila zdrava in živa ter poleti nadaljevala svoje delo.
Poročevalec za naše področje dela je bil imenovan za glavnega vojaškega poštnega mojstra v nemški vojski. Žal že žalujemo tudi za desetimi člani, ki so padli na častnem polju za našo domovino. To so Maks Brdnik, državni uradnik, Franc Dobnik, cesarski in kraljevi kapetan, Viktor Dolenc, cesarski in kraljevi profesor in poročnik, Heinrich Konrad, cesarski in kraljevi poročnik, Emerich v. Lunzer, cesarski in kraljevi nadporočnik, Hermann M. Lunzer in M. M., rezervni poročnik. Nadporočnik Hermann Melnitzky, nadinženir, nadporočnik Josef Rant, stotnik Ernst Schwara, poročnik Otto Tutta in državni uslužbenec in poročnik, Richard Weinländer, cesarski in kraljevi poročnik. S postavitvijo preprostega spomenika na območju Triglava želimo posvetiti vidno spominsko znamenje našim junakom.
Odbor je namenil 100 K za namene vojne pomoči in Rdečemu križu zagotovil 12 odej in 24 rjuh.

Kljub zelo neugodnim vremenskim razmeram so bile planinske dejavnosti v prvi polovici leta 1914 precej živahne. Večkrat so se udeležili skupnih izletov in planinskih pohodov: 1. februarja in 12. aprila na Vossovo kočo, 3. maja na Veliko planino, 17. maja na Koprivnik, 24. maja do koče Hubertus v Vrata, 14. junija Dovje - Dovška Baba - Golica, 20. junija na Zoisovo kočo in Grintavec. Zadnje, 27. septembra na Kočno.
Imeli smo le eno predavanje: 21. januarja je pogumni alpinist R. Schietzold iz Eisenacha, ki ga že dobro poznamo, govoril o plezalnih turah v "Wilder Kaiser".
Po drugi strani pa je bilo pomembno, da smo organizirali predavanja o svojem področju dela in pridobili prijatelje našega lokalnega gorskega sveta z izposojo naših novih odličnih diapozitivov. Gospod E. Klauer je zbirki, ki jo je začel zbirati lani in šteje že več kot 250 slik, dodal 50 novih. Na srečo je več članov že poslalo fotografije. Seveda zbirka še zdaleč ni popolna in bi se lahko zlahka povečala na trikratnik, če bi bilo med nami več privržencev alpske fotografije.
V tujini so potekale naslednje predstavitve: 5. februarja v moravski sekciji v Brnu profesor Heinrich Walland, 24. marca na Jesenicah gospod E. Klauer, 30. marca v avstrijski sekciji v Gradcu, 16. maja v Beli Peči gospod Emil Klauer in 26. maja v sekciji Innsbruck profesor von Vintschger in gospod dr. Stolz. Odbor se zahvaljuje zgoraj navedenim za njihova prizadevanja.
V preteklem letu je nastalo delo, ki je zelo pomembno za promocijo naših gora: "Vodnik po Julijskih Alpah". celovita in priročna predstavitev tega območja za planince je doslej povsem manjkala, če ne upoštevamo monografij v "Zeitschrift" in "Hochturist" ter "Triglauführer" Dr. Roschnika, ki služijo drugim namenom. Velika zasluga direktorja Jahneja iz Celovca je, da je z vztrajnostjo uresničil zamisel o tem podjetju. Po premagovanju številnih težav je naporno delo uspelo in je izšlo na začetku poti kot upajmo, da uspešen in kritiško odmeven prvi poskus oblikovanja vodnika po Julijskih Alpah za planince in plezalce različnih odtenkov. Član odbora je napisal tudi ustrezna poglavja v šestdelnem vodniku Dr. Morigla "Von Hütte zu Hütte". Za kritje stroškov "vodnika" je sekcija založniku dodelila subvencijo v višini 200 K. Žal je vojna vihra postavila velike ovire pri distribuciji knjige. Poleg tega pa bi bilo zelo koristno, če bi naši člani dejavneje sodelovali pri nakupu.
Za dopolnitev zbirke razglednic so bile ponovno izdane štiri nove razglednice z območja gorovja nad Kranjsko Goro, druge pa so bile na novo urejene. Tudi na tem področju je prodaja močno upadla, tako da vloženi kapital za zdaj miruje.

Vodniški kandidat Johann Hodnik iz Srednje vasi, ki se je pred dvema letoma z dobrimi rezultati udeležil vodniškega tečaja v Villachu, je bil pooblaščen za gorskega vodnika in vpisan na seznam. Franz Arh je bil imenovan za novega vodnika na tečaju za krpljarje, ki ga je od 2. do 12. januarja v Bohinju organizirala deželna turistična zveza. Na zadnji dirki je Oitzl osvojil prvo nagrado, Rabič pa drugo nagrado. Sekcija je za stroške tečaja prispevala 40 tisočakov. Kolikor je znano, so bili vodniki Hodnik, Polda in Orehovnik ranjeni, Cvetek je vojni ujetnik v Glasovu v Rusiji. Vodnik Oitzl je prejel subvencijo v višini 100 K iz Südmarka. 1. julija se je vodnik Franc Skumavc, v turističnih krogih znan pod hišnim imenom Šmerc, po dolgoletnem delu upokojil in dobil starostno pokojnino 90 mark iz vodniškega sklada DOAV. Na žalost pa ta pogumni mož ni dolgo užival v upokojitvi. Po dolgi bolezni je umrl 27. decembra 1914. Na pogrebu sta bila dva člana odbora in položila venec na grob svojega zvestega vodnika. Vodniške dneve, ki so bili predvideni za jesen, je bilo treba seveda odpovedati.

Zaradi pomanjkanja delovne sile na začetku vojne in dejstva, da načrtovanih obsežnih izboljšav poti na območju Triglava po popolni ukinitvi turističnega prometa, poti ni bilo mogoče vzdrževati. Načrtovana je bila preusmeritev poti do prelaza Luknja in povezovalne poti od Prage do Luknje ter temeljito popravilo južne in jugozahodne poti na Triglav. Prav tako se je izkazalo, da je treba prestaviti zgornji del Bambergove ferate, ki je bila na novo zgrajena prejšnje leto.
Leseni most čez Savico so spomladi odnesle poplave, namesto njega pa je bila postavljena zasilna brv za pešce. Težko dostopna prečenja od koče pri jezerih prek planine Lopučnice in sedla Velika Vrata do Soče, ter od zgornjega jezera prek Kanjavčevega sedla v Trento je bilo treba prestaviti na prihodnje poletje.
Kolikor je bilo mogoče opaziti, je do uničenja oznak poti prišlo večkrat. Izginile so table v Planici, na sedlu Rožica, na Hribaricah, Uskovnici in v Vratih. Velika tabla, znak Dežmanove koče je izginila brez sledu. Storilec se je moral zelo potruditi.
Kar zadeva naše koče, je splošno vojno stanje seveda najbolj drastično vplivalo na gospodarski položaj sekcije. Razen skoraj neprekinjeno slabega vremena v juniju in juliju, ki je negativno vplivalo na število obiskovalcev, je to praktično prenehalo že prvi dan mobilizacije, tako da je bilo treba koče predčasno zapreti. Sekcija je utrpela veliko izgubo v kočah, ki jih je vodila na lasten račun, saj so bile za celotno sezono že pripeljane velike zaloge. Le del zalog iz Vossove koče in koče Hubertus je bilo mogoče odpeljati in prodati, čeprav z določeno izgubo. Ker ima koča Marije Terezije zelo dobro klet, so jeseni tja pripeljali zaloge iz Dežmanove koče, kar seveda ni bilo zastonj. Vsaj nekaj pa je bilo tako  shranjenega.
Vossovo kočo so odprli 30. maja in jo zaprli 12. avgusta; obiskalo jo je 258 obiskovalcev, vključno z zimskimi gosti, v primerjavi z 987 v prejšnjem letu. Koča je bila 1. in 2. februarja ter od 11. do 14. aprila, ko je bila odprta, zelo zasedena. Kupljenih je bilo 12 novih rjuh in 8 odej ter 8 kupov sena, da bi izboljšali ležišča. Kuhinja je dobila veliko omaro za posodo, majhna soba v stari stavbi pa zložljivo mizo. Načrtovano popravilo dveh sob v stari stavbi je bilo treba opustiti. Koče okoli Triglava so bile odprte 27. junija in zaprte 12. avgusta. Za Dežmanovo kočo je bilo treba iz zgornje Krme pripeljati 6 tovorov drv, kar je povzročilo precejšnje stroške.
V koči Marije Terezije se bodo ostanki gradbenega lesa uporabljali še nekaj let. Zaščita zahodne strani koče Marije Terezije z deskami se je lansko jesen izkazala za zelo učinkovito zaščito pred vremenskimi vplivi. Ker je ostalo precej desk, je bilo mogoče septembra z razmeroma nizkimi stroški opraviti popravilo in tesnjenje lesenega prizidka Dežmanove koče. Kot se je pozno jeseni lahko prepričal upravitelj koče, je eden od teh prostorov zdaj popolnoma suh. Kočo Marije Terezije je obiskalo 198 obiskovalcev, Dežmanovo pa 201, v primerjavi s skupnimi 614 obiskovalci v prejšnjem letu.
 Odboru je ponovno uspelo dokončati dva večja projekta: Gradnja nove koče pri Triglavskih jezerih in razširitev lovske koče Hubertus v dolini Vrat, ki sta jo spomladi dala na voljo gospoda O. Bamberg in J. Kosler. Kot smo poročali že v lanskem letnem poročilu, je bila jeseni 1913 dokončana lupina koče pri jezerih in pokrita z eternitom. Nabava lesa je povzročila nekaj težav, saj okoliškega macesnovega gozda ni bilo dovoljeno preveč uporabljati, ker je tam zavarovano območje. Zahvaljujoč ustrežljivosti visokega ministrstva za kmetijstvo ter dobri volji cesarsko-kraljeve direkcije za gozdarstvo v Gorici ter cesarsko-kraljeve gozdarske uprave v Bohinjski Bistrici, je bilo mogoče premagati nastale ovire; tem organom se na tem mestu iskreno zahvaljujemo.
Gradnjo koče, ki smo jo izvedli na zahtevo glavnega odbora, smo zaupali tesarskemu mojstru Lukasu Škantarju iz Stare Fužine, ki je zaupanje v celoti upravičil. Načrt za novo kočo je priskrbel član odbora Nikolai Polyak, čigar načrt je bil enostaven, saj je vključeval staro kočo v novo; gospodu Polyaku je to odlično uspelo in dolžni smo se mu iskreno zahvaliti za njegovo delo. Nova koča stoji na južni strani dvojnega jezera in ima na strani, obrnjeni proti jugu ali proti dvojnemu jezeru, prostorno odprto verando, iz katere se vstopa v sobo za goste s kaminsko pečjo; ta soba, ki je zdaj precej povišana in povečana, in sosednja kuhinja sta tvorili staro kočo, v novi stavbi pa je v pritličju še soba za gospodinjo, iz katere vodi vhod v klet in dve shrambi. Skupna spalnica ima 7 postelj, narejena je bila tudi prostorna shramba za drva. V prvem nadstropju so sobe s skupno 19 posteljami. Strma streha je omogočala gradnjo sob s tremi ležišči na vsaki strani slemena. To so najlepše sobe z razgledom daleč naokoli. V podstrešnih prostorih desno in levo od sob je mogoče postaviti še nekaj pogradov. Vse sobe so odlično opremljene in zelo tople. Stene so obložene s skodlami, streha je prekrita s eternitom in opremljena s strelovodom. Celotna koča naredi očarljiv vtis in se odlično vklaplja v romantično pokrajino. Kranjska sekcija se lahko z iskrenim veseljem in upravičenim ponosom ozre na svoje novo delo. Stavba je bila končana konec julija, velik del opreme pa je bil že pripeljan. Vabila za slavnostno odprtje, ki naj bi bilo 15. avgusta, so bila ravno natisnjena, potem pa je izbruhnila vojna in preprečila vsa vesela praznovanja. Ostale opreme ni bilo mogoče pripeljati in je za zdaj shranjena v Srednji vasi. Kočo je letos obiskalo 108 obiskovalcev v primerjavi s 354 obiskovalci v prejšnjem letu; naj bo tudi v prihodnje tako obiskana, kot si zasluži zaradi svoje lahke dostopnosti, čudovite lege ob jezeru in nenazadnje zaradi čudovite, edinstvene okolice.
Kočo Hubertus je bilo treba prilagoditi za turistične namene in jo skupaj z veliko in trdno brunarico, ki je bila oddaljena 50 korakov, ustrezno razširiti in preurediti. To delo je potekalo po načrtih predsednika in pod njegovim osebnim vodstvom v obdobju od 14. do 28. junija. V sami koči so pod preddverjem izkopali prostorno klet. Zadnji del je bil v celoti obnovljen in zdaj vsebuje prostorno kuhinjo z novim štedilnikom, sobo za oskrbnika in shrambo. Stranišče je bilo prestavljeno ven in zgrajen je bil hodnik. Gank s pogledom v dolino je bil obložen z deskami, opremljen z okni in zdaj služi kot jedilnica. Spalnica je bila dvignjena, v celoti obložena z deskami in opremljena s štirimi novimi okni; zdaj predstavlja velik, zračen in zelo udoben spalni prostor, ki ga bo mogoče pozneje razdeliti. Skupno lahko sprejme 28 oseb; ena soba je rezervirana za lovske gospode. Velik del opreme je bil na novo pridobljen. Otvoritvena slovesnost je potekala 28. junija z veliko udeležbo članov sekcije in zunanjih gostov, o čemer so podrobno poročali dnevni časopisi. Kočo Hubertus je letos obiskalo 234 ljudi.
Pogajanja z občino Trenta o nakupu zemljišča za kočo na Kriških podih so bila zaradi nekaterih nasprotovanj zaenkrat brez uspeha.

Gau Jesenice. V preteklem letu je imel 35 članov, v letu prej pa 28.
24. marca je imel g. E. Klauer iz Ljubljane v delavski menzi predavanje s fotografijami z naslovom "Die Interesse Krainer Bergwelt" (Zanimivosti kranjskih gora), ki je poželo najbolj živahen in navdušen aplavz zelo številnega občinstva in prijateljev planinskega društva. Pot od Valvazorjeve koče na Stol je bila na novo urejena. Na žalost je bilo treba ponovno postaviti več zlonamerno prevrnjenih znakov. Na koči Golica so bile postavljene štiri nove table, da bi bila koča bolj prepoznavna za mimoidoče planince. Zaradi slabega vremena na začetku poletja je bilo število obiskovalcev koče zelo majhno in se je konec julija zaradi začetka vojne nenadoma končalo, tako da je bilo število obiskovalcev za polovico manjše kot prejšnje leto. Koča je bila lani odprta od 10. maja do 1. avgusta, v zadovoljstvo vseh jo je upravljala dolgoletna gospodarica gospa Gertruda Mandelc iz Mojstrane. Število obiskovalcev je bilo 631 v primerjavi z 1157 v prejšnjem letu polovično. Vprašanje oskrbe z vodo, ki je iz leta v leto bolj pereče, je bilo v celoti rešeno z gradnjo cisterne v neposredni bližini koče na našem zemljišču in naj bi zaradi svoje velike prostornine (7 m3) zadovoljila največje potrebe aktivne koče tudi v zelo sušnem poletju.
V preteklem letu je Valvazorjevo kočo obiskalo 88 obiskovalcev, medtem ko jih je bilo leto prej 166.