Preteklo leto je bilo za odbor leto naporov in skrbi; morali smo doseči zastavljeni cilj in spraviti pod streho novogradnjo koče Marije Terezije. Okoliščine lahko opravičujejo, če novi odbor morda ni v vseh pogledih izpolnil svojih dolžnosti in obveznosti, ter je moral nekatera potrebna dela preložiti na naslednjih nekaj let.
V tem letu smo se morali na žalost posloviti od dolgoletnega predsednika naše sekcije dr. Rudolfa Roschnika, ki je zapustil Ljubljano; kaj je pomenil za sekcijo, ni mogoče na kratko opisati. Njegovo opravljeno delo v službi DOAV je bilo ogromno. Dr. Rudolf Roschnik je bil duša Kranjske sekcije, ki je s svojim odličnim lokalnim znanjem in strokovnostjo, ki ju je pridobil v desetletjih trdega dela, vodil majhno ladjo naše sekcije skozi vse nevihte in preizkušnje. Naj še veliko krščenih planincev uživa v njegovih stvaritvah, ki so omogočile, da brez težav občudujemo plemenite lepote naših domačih gora. Pričujoči odbor ob tem izreka iskreno in toplo zahvalo doktorju Roschniku za vso podporo in nadaljnje delo v sekciji, četudi od daleč.

Kot smo že omenili, je imel odbor zaradi gradnje nove stavbe zvezane roke, zato se je moral omejiti predvsem na nujna dela. Kljub izjemno slabemu vremenu je bil obisk stare koče v preteklem poletju zelo zadovoljiv in je upravičil gradnjo nove, večje koče. Odbor meni, da ni nerazumno, če ob nekaterih odvračilnih mnenjih opozori, da bodo nove žičnice v naslednjih letih nedvomno prinesle še večji turistični promet in da je bilo zato nujno treba dokončati delo, začeto z gradnjo čudovitih novih triglavskih poti in z izgradnjo ustreznega nastanitvenega objekta.

Tudi letos so dejavnosti sekcije spremljali neprijetni dogodki. Na številnih poteh so bile usmerjevalne table poškodovane ali popolnoma odstranjene. Skoraj vse table v Kamniških Alpah so izginile. Namesto tega so na poteh, ki jih je zgradila ali označila naša sekcija, postavljeni tuji kažipoti. Odbor je imel tudi priložnost obvestiti avstrijski turistični klub o "prebarvanju" oznake na Malnarjevi koči, kar je bilo očitno dejanje izvedeno zgolj zaradi tekmovalnosti.
Lepi vpisni knjigi o vrhu Triglava, ki jo je prejšnje leto podarilo planinsko društvo Krummholz, tudi letos ni bilo prizaneseno: z naslovnice je bil izrezan znak društva.
Da so se številni turisti, zlasti tisti brez vodnikov, zaradi pomanjkanja kažipotov pogosto znašli v neprijetnih situacijah, dokazujejo številne pritožbe, zapisane v knjigah koč ali naslovljene na odbor naše sekcije, kar pa teh dejanj ne more ustaviti. Ker je storilce skoraj nemogoče izslediti in, kot so pokazali različni primeri, tudi kaznovati, bo naloga prihodnjega razširjenega izvršilnega odbora, da s celovitim pregledom vseh objektov sekcije čim prej povrne zlonamerno škodo.
Hkrati vse naše člane in planince pozivamo, da nemudoma obvestijo odbor o vseh opažanjih razbitih ali pogrešanih smerokazov in navedejo natančne podatke o njihovi lokaciji.

Naravovarstveno gibanje, ki se v zadnjih letih uveljavlja v nemškem kulturnem svetu, bi moralo najti svojo uresničitev tudi na Kranjskem. Deželni direktor za kmetijstvo, gospod Belar, je skupaj z našo sekcijo načrtoval ustanovitev naravovarstvenega območja, ki ne bi moglo biti lepše: visoke doline sedmerih jezer. Vendar se zdi, da obstrukcija države, kar zadeva interese DOAV, žal predstavlja nepremostljivo težavo za uresničitev tega čudovitega načrta. Opisane okoliščine namreč mečejo čudno luč na poglavje "Dvig turizma na Kranjskem".

V nasprotju s temi neprijetnimi dejstvi se je treba spomniti na številne sponzorje in prijatelje sekcije: Posebna zahvala gre Deželni hranilnici za Kranjsko za donacijo v višini 4.000 K, cesarskemu in kraljevemu ministrstvu za javna dela za donacijo 1.000 K za gradnjo nove koče Marije Terezije in Avstrijskemu centralnemu odboru v Münchnu za donacijo 1.000 K za gradnjo koče. Sekcija je bila deležna velike podpore cesarskega in kraljevega ministrstva za javna dela, ki je za gradnjo koče namenilo 1000 K, in avstrijskega centralnega odbora v Münchnu, ki je letos izplačal obrok 4000 K za leto 1911. Sekcijo so v veliki meri podprli Cesarsko-kraljeva direkcija državnih železnic v Trstu, okrajno glavarstvo Radovljica in gozdarska uprava Bled. Zahvaljujemo se pristojnim organom za prijazen sprejem poročil o sekciji, predvsem pa uredništvu "Deutiche Alpenzeitung" v Münchnu, ki nam je prijazno odstopilo 30 številk svoje ugledne revije, vključno s poročilom znanega alpinista F. Nieberla o vzponu v severni steni Triglava s slikami Emi Klauer. Direktor Jahne v Celovcu je v imenu Odbora za turizem pri nemških ljudskih svetih za Alpske države, izdal natančen vodnik po Karavankah, Julijskih in Kamniških Alpah, ki naj bi v vsakem primeru veliko prispeval k temu, da bo delovno območje južno-avstrijskih sekcij znano širšemu turističnemu svetu. Osrednja konferenca deželnih turističnih združenj je tudi letos zagotovila 1000 izvodov reklamnih letakov Dežmanove koče. Direkcija državnih železnic v Trstu je za pospeševanje zimskega prevoza izdala vozovnice s popustom za najpomembnejše postaje; za naše člane jih je naročil g. Tchech.
13. marca nas je naš priljubljeni član Dr. Otto Jauker navdušil s predavanjem o potovanju od Kaira do Asuana, ki so ga spremljale fotografije. Prof. Dr. C. Arnold, zaslužni predsednik Sekcije Hannover, se je v začetku septembra odpravil na daljše potovanje po Karavankah, Julijskih in Kamniških Alpah, da bi spoznal naše delovno območje in zanj pripravil nemško turistično karto. Žal so potovanje predčasno prekinili slabi vremenski pogoji.
Odbor se v imenu sekcije z veseljem zahvaljuje vsem imenovanim in neimenovanim dobrotnikom in prijateljem.
Odbor leta 1910 so sestavljali: Heinrich Ludwig, predsednik; Emf Schmidt, namestnik predsednika; Dr. Rudolf Rothaug, tajnik; Karl Tfehech, predsednik in Karl Kos, namestnik predsednika; Max Klementichitich, namestnik upravnika; Walter Rizzi, namestnik upravnika in vodnik; Egon Twerdy, upravnik v Aßlingu; Hans Apold, namestnik predsednika.
Avgusta je doktor Roschnik zaradi premestitve na Dunaj odstopil z mesta člana odbora; mesto sekretarja je prevzel g. Rizzi. Gospoda Schmidta, ki ga je pogosto oviralo delo, je nadomestil gospod A. Wagner, ki je nudil odlične strokovne nasvete. Tudi letos je gospod W. Thielemann poskrbel za informacijsko mizo, postavljeno v knjigarni Kleinmayr & Bamberg, za kar je odbor dolžan omenjenemu gospodu in knjigarni.
Na srečo gorskemu reševalnemu centru v Mojstrani, ki ga vodi Phinpp Winzig, letos ni bilo treba posredovati.
Aktualne zadeve so bile obravnavane na 22 srečanjih in številnih posvetovanjih. Ker je pisarna sekcije v kavarni pri Kirbischu postala premajhna, smo najeli dve prostorni sobi v lokalu na Bleiveisovi 13, ki zdaj nudita udoben in prostoren prostor za arhiv in obsežno knjižnico, ki jo člani še vedno premalo uporabljajo.
Žal ni bilo mogoče sprejeti predloga o nakupu knjige Freytagiche Karte der Julifchen Alpen kot priloge revije iz leta 1910.
S sosednjimi društvi Cilli, Gau Karawanken in Villach je potekala živahna pisna in osebna komunikacija.
Avgusta je bila organizirana ekskurzija sekcije v Klagenfurterhütte in na Stol, ki se je je udeležilo 14 članov. Potovanje, ki ga je spremljalo lepo vreme, je bilo še prijetnejše zaradi prijaznega sprejema v koči Klagenfurterhütte. Odbor se še posebej zahvaljuje predsedniku Karawanken Gau, direktorju Ludwigu Jahnu, ki je neutrudno spodbujal interese Kranjske sekcije. 11. novembra je imel direktor Jahne v Celovcu odlično predavanje o zgodovini nastanka Triglava, za katerega je odbor prispeval številne slike. Predsednik Ludwig je zastopal Kranjsko sekcijo in se predavatelju iskreno zahvalil za njegovo prizadevanje za promocijo naših gora. Sekcija Villach je 1. oktobra na Alpe Villach praznovala štirideseto obletnico delovanja, na kateri so jo zastopali g. Ludwig, g. Hamann in g. Mahr. Predsednik Ludwig jim je je prenesel čestitke Kranjske sekcije.
Konec decembra je bilo število članov 304 (v primerjavi s 301 v prejšnjem letu). Od članov jih 153 živi v Ljubljani, 141 v preostali Avstriji, 10 pa v tujini. Med letom se je pridružilo 38 novih članov, 35 jih je zapustilo društvo ali umrlo. Zaradi smrti farmacevtov Hansa Haufchke v Budweisu in C. B. Lergetporerja na Bledu, je sekcija izgubila zveste dolgoletne člane. Častite njihov spomin! Nekrolog v vodniku "Mittellungen" je posvečen Lergetporerjevim zaslugam za promocijo lepot Kranjskih gora.
Sekcija je utrpela hud udarec, ko je v bohinjski Srednji vasi umrl njen preizkušeni vodnik Lovrenc Škantar, ki je kot ugleden človek vse življenje ostal zvest Kranjski sekciji in ji brezhibno služil. Sekcija se je pogumnemu možu, katerega ime je trajno povezano z zgodovino Triglava in naše sekcije, poklonila z udeležbo dveh članov odbora na pogrebu ter s posvetilom venca in nagrobnika. Vdova je iz vodniškega sklada prejela doživljenjsko rento v višini 50 mark.

Da bi v Bohinju našli primerno novo generacijo vodnikov, je bil nosač Franz Cvetek iz Srednje vasi vpoklican na dvotedenski tečaj za gorske vodnike v Villach. Zaključni izpit je opravil 24. aprila z dobrimi rezultati. Cvetek in že certificirani vodnik Matthäus Arh v Stari Fužini sta bila pooblaščena za gorskega vodnika z licenco. Glavni odbor je vodnikom podaril cepine. Poleg tega sta bila Anton Odar iz Stare Fužine in Johann Hodnik iz Srednje vasi potrjena kot zakonita nosača.
Po več letih je 22. maja na Jesenicah potekal kontrolni dan vodnikov, na katerega so se odzvali vsi vodniki (razen treh, ki so se opravičili). Rezultati so bili zadovoljivi. Sestanki vodnikov, ki so nujni za vzdrževanje reda in discipline, bodo potekali vsako pomlad.
Vodniki so skupaj opravili 138 izletov, medtem ko jih je bilo v prejšnjem letu 97. Pričevanja v knjigah vodnikov so pohvalna in hvaležna. Omeniti je treba tudi, da so se nekateri vodniki odpravili na daljše ture v druga območja Južnih Alp in v Visoke Ture, ter da so se tudi v tujih gorah izkazali za zanesljive in sposobne sopotnike.
Dolgoletni vodniki Lovrenc Potočnik v Kamniku, Peter Kovač v Mojstrani in Johann Rogar (Korobidelj) v Kranjski Gori so prosili za možnost prevoza na delo. Od leta 1909 so vodniki v kraju Bela Peč pod nadzorom sekcije Vilach.
Pohodniške poti in zavetišča. Popravljena je bila pot skozi Kot, ki so jo poškodovale podrte skale, Konzul Vetterweg, pot čez Komarčo in ob sedlu Dolič. Pot Bistrica – Zoisova koča je zaradi plazov postala skoraj neprehodna.
Zaradi bolezni Potočnika, ki mu je bila zaupana priprava poti, se je ta žal zavlekla in jo je šele konec avgusta opravil vodnik Kremžar.
Dokončanje več poti na vrh Triglava ter poti na Jalovec, Vrtačo in Greben (Kalški) je bilo zaradi pomanjkanja sredstev prestaviti na naslednje leto. Kot je znano, gradnje premostitvene poti Kot-Dežmanova koča, ocenjene na 8.000 K, zaradi pretiranih zahtev izvajalcev (30.000 K) še ni bilo mogoče izvesti. Da bi bil najkrajši dostop do Dežmanove koče lažje prehoden, bo pot skozi Kot v prihodnjem poletju temeljito očiščena, slaba mesta pa bodo z obsežnim nasutjem peska izboljšana.
Občina je prejela prispevek za vzdrževanje poti do Valzorjeve koče.
Nova stavba Marije Terezije je bila po premagovanju velikih težav srečno dokončana. Zaradi sistematičnega uničevanja gozdnega lesa v Srednji vasi, smo bili prisiljeni hoditi po obvozih, da smo dobili les, ki smo ga potrebovali za gradnjo, kar je seveda znatno povečalo stroške. Konec marca smo s pomočjo vitlov in jeklenih žičnih žic začeli prevažati les iz Velega polja na gradbišče. Deželna komisija za kmetijske operacije je hitro odobrila uporabo svoje koče na Velem polju za nastanitev delavcev, grof Margheri in gozdna uprava Bled pa sta odobrila uporabo lovske koče v Krmi za skladiščenje cementa in orodja.
Zaradi toplega vremena v aprilu so se bali, da velikega dela lesa zaradi taljenja snega ne bo mogoče prepeljati na gradbišče. Da bi preprečili verjetne nesreče in čim prej končali delo, smo vpoklicali veliko število dodatnih delavcev (30 do 35 dnevno).
Ker so lastniki zemljišč Srednje vasi umaknili že izdano dovoljenje za žganje apna na svojih parcelah, smo bili prisiljeni zgraditi apneno peč precej nižje na zemljišču v lasti cerkvenega sklada, kar je znatno povečalo stroške prevoza apna.
Izjemno deževno poletje je gradbena dela zavleklo za več tednov, nato pa sta se ponovno pojavila sneženje in močan mraz, zaradi česar je bila strjena malta neuporabna. Dodatna posledica slabih razmer je bilo nezadovoljstvo delavcev, saj so bili prezebli in za to premalo zaslužili. Ko je predsednik zavrnil njihove zahteve za več denarja, so odvrgli orodje in začeli stavkati.
Vendar kočo je bilo treba pokriti s streho, če nismo želeli tvegati, da bi burja zidove do vrha napolnila s snegom, nato pa bi jih razdejala zimska zmrzal in sneg. Da bi hišo dokončali še pred nastopom visokogorske zime, smo bili prisiljeni najeti zidarje iz kranjskega podjetja Baugefellichaft. Streho je z eternitnimi ploščami prekrilo podjetje Korn.
Dela so bila končana okoli 20. septembra, nato pa je klepar Josef Odar iz Srednje vasi začel z oblaganjem sten z lesom. Oktober je bil na srečo sončen in vetroven, tako da so se les in zidovi dobro posušili. Hišo je 17. oktobra fotografiral Leo Hamann. Delavci so kočo zapustili v začetku novembra. Lesene predelne stene, fugiranje sten s cementom, obloge in pohištvo se lahko začnejo izdelovati v začetku junija 1911, tako da bo koča odprta sredi avgusta.
Da bi pokazali podporo sekciji, je treba omeniti, da je bila večina od 36.000 kron, ki so bile doslej izplačane, namenjena prebivalcem zgornje bohinjske doline.
Streha koče pri Triglavskih jezerih je bila prekrita s strešno kritino, Vossova koča je konec decembra dobila nov, večji štedilnik, nov dimnik pa bo nameščen prihodnjo pomlad. Poleg tega so od kmeta Koširja za 580 kron odkupili celotno pobočje okoli Vossove koče, da bi zagotovili urejen status.
Zoisova koča bo morala v prihodnjem poletju dobiti obsežna popravila, ki jih ni več mogoče odlagati. Potrebuje novo streho, temeljito tesnjenje in pleskanje sten v prvem nadstropju ter številna druga popravila.
Letos je za Dežmanovo kočo skrbel sin gospe Widmofer. Čeprav je bilo vodstvo dobro, pa je bilo več pritožb glede urejenosti in čistoče. Na žalost so se turisti pritožili tudi nad upravljanjem Zoisove in Vossove koče. Da bi bila koča bolj donosna in da bi spremenili najemne pogodbe, so bili vsi najemodajalci odpuščeni.
Povšnerjev naslednik Anton Virnik je odslej odgovoren za Zoisovo kočo, Johann Košir pa za Vossovo kočo. Nekatere koče so odprte za vse, tudi ko so zaprte. Žal nekateri turisti menijo, da je preveč, če bi se za to prijaznost oddolžili z vzdrževanjem čistoče in urejenosti koče. Prav tako se zdi, da so nekateri spregledali plačilo pristojbin za prenočevanje. V primeru ponovnega prekrška bi bil odbor prisiljen dovoliti dostop do odprtih koč le v spremstvu vodnika.
Društvo na Jesenicah je letos štelo 22 članov, lani pa 21. Na območju koče Golica je bilo treba zamenjati več drogov in smernih tabel. Po lanskoletnih delih na severni in zahodni strani koče je bila letos izvedena tudi ponovna utrditev vzhodne in južne strani; s tem koča ni bila le bolj zaščitena pred vremenskimi vplivi, ampak se je tudi bistveno izboljšala njena sposobnost ohranjanja toplote in zaščite pred dežjem. Nekaj nosilcev na odprti strani je bilo že popolnoma uničenih in so bili okrepljeni. Namesto dveh spodnjih nosilcev, ki sta bila prej na ravni tal, je bil postavljen betonski podstavek, betoniranje hodnika je bilo v celoti obnovljeno. Na stopnišču je bila zamenjana spodnja betonska podlaga in povečano betonsko korito za orožje pred kočo. Obisk koče je dosegel 787 obiskovalcev, kar je največ doslej.