Preteklo leto pomeni prelomnico za naše združenje, saj leta 1910 začne veljati nov statut. Za našo sekcijo to ne bo pomenilo sprememb, saj novi upravni odbor v Münchnu štejemo za nadaljevanje prejšnjega osrednjega odbora, sekcija pa lahko računa na zanesljivo zastopstvo tudi v novem glavnem odboru.
Razlogov, zakaj sekcija leta 1909 ni dosegla izjemnih uspehov, je več. Prvič v zgodovini Kranjske sekcije ni bilo na voljo nobenih sredstev za redne potrebe, razen članarin. Odbor se je zato moral omejiti na najnujnejša in manjša dela brez subvencij, razen del, ki so jih omogočila posebna sredstva (premostitvena pot do Dežmanove koče in nova stavba koče Marije Terezije).
Veliko je žal tudi slabih vtisov, ki so jih pustili nenehni napadi na naše združenje v širših krogih zunaj države. V zvezi s tem omenjamo številna pisna vprašanja turistov iz tujine, ali je na Kranjsko še vedno mogoče potovati brez strahu pred nevšečnostmi, v njih pa izražajo tudi zgroženost nad poškodovanimi smerokazi in drugimi neprijetnimi opažanji.
Natančni pregledi škode, povzročene Kranjski sekciji septembra 1908, so pokazali, da so bile napisne table na Dežmanovi koči popolnoma razbite, ter da so bile tudi v Karavankah in v Mojstrani vse naše označevalne table ob planinskih poteh odstranjene ali razbite.
Da bi izpolnili vse zahteve, so bili ti smerokazi celo izdelani v dveh jezikih (desno in levo od sredinske črte), kar pa ni nič pomagalo, saj nam je občinski svetnik na Jesenicah odredil odstranitev oziroma dovolil obnovo smerokazov samo v slovenščini. Podobno je ravnal tudi občinski svetnik v Srednji vasi, ki je našemu mojstru pod grožnjo prisile odredil prepoved odvoza lesa, že kupljenega za kočo Marje Terezije. Naše pritožbe nikjer niso bile upoštevane.
V nasprotju s temi in številnimi drugimi pritožbami, so lokalne oblasti na splošno, zlasti pa okrožni glavar in gozdarska uprava v Radovljici, dobro sodelovale. Ministrstvo za delo je sekciji ponudilo 2000 K pomoči za izgradnjo brvi na poti do Dežmanove koče, ministrstvo za železnico je nekaterim članom našega odbora odobrilo znižane vozovnice, prejeli smo tudi v treh letih doniranih 12.000 M za izgradnjo koče Marije Terezije in 300 K od našega preverjenega dobrotnika g. Konzula K. Vetterja iz Kreuzlingena. Planinsko društvo Krummholz z Dunaja nam je izkazalo posebno prijateljsko pomoč.
Naša vpisna knjiga na Triglavu, ki jo je namestila sekcija, je bila shranjena v majhni pločevinasti škatli, in ker je bila ta že prepolna, se je zgodilo, da je nekdo vpisno knjigo prestavil prestavil v Aljažev stolp, odstranjen pa je bil s platnic tudi naš znak s simbolom planike. Slovensko planinsko društvo je zahtevalo, da se naša knjiga takoj odstrani iz Aljaževega stolpa, zato smo že v dogovoru s prijatelji iz Krummholza, da nam bodo postavili primernejšo skrinjico na vrhu Triglava. Kljub tem zapletom, nam to ne bo preprečilo, da ne bi novo vpisno knjigo postavili kot spomenik planinskemu tovarištvu, enotnosti in prijateljstvu ter jo v tem duhu priporočili vsem prihodnjim obiskovalcem Triglava.
Centralna konferenca turističnih društev v Avstriji je na fotografski razstavi v Dresdnu izdala zelo lepe zloženke o različnih planinskih kočah, upoštevala pa je tudi Dežmanovo kočo in nam brezplačno odstopila 1000 fotografij. Na srečo so v reviji, ki jo izdaja naša sekcija objavljena tudi poročila o Julijskih Alpah in Karavankah.
Leta 1909 je bilo vodstvo sekcije v naslednji sestavi: Dr. Rudolf Roschnik, predsednik; Dr. Rudolf Thomann, namestnik predsednika (vodja in predavatelj); Dr. Rudolf Rothaug, tajnik; Karl Trhech, tajnik, in Ing. Karl Kos, drugi tajnik; Max Klementichitich in Heinrich Ludwig, nadzornika; Egon Twerdy, okrajni nadzornik v Aßlngu; Alois Hutter, namestnik nadzornika. V začetku leta smo v knjigarni Kleinmayr & Bamberg (Kongresni trg) za potrebe naših članov postavili informacijski pult, ki se je izkazal za zelo uspešnega. Telle je odgovoren za informacije o zadevah v zvezi z društvom, žigosanjem fotografij, osebnimi izkaznicami za ženske in otroke, naročanjem publikacij združenja, značkami sekcije, razstavo na grajskem poligonu itd.
Odbor je na dvanajstih sejah obravnaval tekoče zadeve.
Na generalni skupščini na Dunaju so sekcijo zastopali H. Ludwig, Dr. R. Rofchnik, E. Stöckl, Dr. R. Thomann, K. Tichech in J. Veiel; na odprtju Bachernwarte nas je prijazno zastopal Dr. S. Janefchits. Odbor je imel zelo živahne stike s Celovcem in sosednjimi regijami, zlasti z Villachom in Celjem. Iz Karawankengaua je med drugim prišel v obtok zelo lep plakat o Karavankah, na katerem je bila za manjše nadomestilo upoštevana tudi koča na Golici.
Odbor je izkoristil vsako priložnost za promocijo ciljev združenja in obiska lokalnih gora. V ta namen je Društvo prijateljev narave z Dunaja za več štipendistov dobilo znižanje cen v naših planinskih kočah.
Philipp Winzig, ki je požrtvovalno skrbel za reševalno službo, je imel žalostno nalogo, da je 21. julija v severni steni Triglava po nesreči organiziral reševanje trupla dunajskega učitelja Wilhelma Lassa. To izjemno zahtevno nalogo so opravili 24. julija s pomočjo dunajske reševalne službe. Reševalci so se izkazali tudi pri reševanju hudo ranjenega turista, ki so ga prinesli s Škrlatice.
158 članov sekcije živi v Ljubljani, 135 v preostalih deželah Avstrije, 8 pa v tujini. Med letom se je pridružilo 28 novih članov, 44 jih je zapustilo društvo ali umrlo. Zaradi smrti Petra Grafa Walderfteina in Alojza Dzimskega je odsek izgubil zveste dolgoletne člane, v med plezalno turo ponesrečenem Antonu Larichu, pa odličnega alpinista in navdušenega planinskega prijatelja. Čast njegovemu spominu!
Dva nekdanja vodnika, Johann Klančnik v Mojstrani in Anton Šest v Stari Fužini, sta umrla. Poti, ki jih vzdržuje in označuje sekcija, so bile v pretekli zimi močno poškodovane zaradi plazov, zato so nam popravila na slapovih Peričnik in Savica, na poteh do Zoisove koče in na območju Triglava, povzročilo precejšnje stroške.