Zbornik ob trideseti obletnici ustanovitve Kranjske sekcije

Trideset let je že starost, dolgo obdobje tudi za naš hitro razvijajoči se svet, zato je morda primerno, da se na kratko ozremo na zadnjih deset let, ki so minila od objave "Festschrifta", in na delo, opravljeno v tem času.
Do konca drugega desetletja so bile najpomembnejše in temeljne stvaritve Kranjske sekcije dokončane, letno poročilo za leto 1902 pa v uvodnih besedah govori o prihajajoči eri ohranjanja ustvarjenih objektov. Vendar se je obseg tega skromnega programa, ki je bil primeren za tedanje moči sekcije, kmalu izkazal za preozkega. Izgradnja novih alpskih železnic in s tem povezan porast turističnega prometa v naši prelepi domovini, sta nas poleg vsestranskega razvoja obstoječih objektov nujno spodbudila k izvedbi novih obsežnih del, tako da lahko zadnjih nekaj let resnično označimo za obdobje novih velikih stvaritev. Napolnjuje nas ponos in veselje, da je Kranjska sekcija kljub številnim sovražnostim in težavam obdržala korak z razvojem našega častitljivega splošnega združenja, ter da ji je uspelo ohraniti in utrditi svoj ugledni položaj. Da je bilo to mogoče, gre zahvala predvsem neutrudnemu delu njenega nepozabnega predsednika, Dr. Rudolfa Roschnika, ki je kot član odbora od leta 1892 dalje svoje odlično strokovno znanje in delovne moči običajno dal na razpolago sekciji.
Na tem mestu ni mogoče navesti vseh posameznih del; to je treba prepustiti kasnejšemu podrobnemu opisu. Na tem mestu bomo podali le kratek pregled najpomembnejših novih stvaritev in dogodkov v zadnjem desetletju zgodovine Kranjske sekcije.

Kar zadeva koče, je treba najprej omeniti prevzem zavetišč Avstrijskega turističnega kluba (Marije Terezije, koče pri Triglavskih jezerih in Valvazorjeve koče) s strani Centralnega odbora DOAV, ki jih je predal v upravljanje naši sekciji (junija 1903).
Prvi dve koči, zgrajeni leta 1877 in 1878, sta morali biti temeljito popravljeni, da bi zagotovili udobje, kar je bilo izvedeno leta 1904. Sprva je bil obisk zelo majhen (1905: koča Marije Terezije 68 oseb, koča pri Triglavskih jezerih 24 oseb), nato pa je hitro naraščal, tako da je bila nova zgradba, najprej koče Marije Terezije nujno potrebna: upajmo, da tudi koča pri jezerih ne bo dolgo čakala.
Valvazorjeva koča pod Stolom, stara rudarska hiša, ki jo je leta 1883 od Kranjske industrijske družbe kupil Avstrijski turistični klub, je bila v letu ljubljanskega potresa močno poškodovana in so jo med letoma 1904 in 1906 temeljito obnovili; obisk niha in nikoli ni bil zelo velik, čeprav je koča lahko in hitro dostopna po priročni poti in ima eleganten, panoramski položaj.
Leta 1902 je bila koča na Golici obnovljena in močno povečana, naslednje leto pa je bil odkupljen ustrezen pas zemljišča okoli koče, tako da je sekcija vpisana kot lastnica 730 m2 površine. V letih 1909/10 so kočo obložili z lesenimi deskami, tako da je postala veliko toplejša in udobnejša.
Leta 1905 se je začel pomemben projekt: razširitev Dežmanove koče, ki je bila končana poleti 1906. Nabava materiala se je izkazala za zelo zamudno, gradnja pa je stala kar nekaj denarja. Zdaj pa se Dežmanova koča, ki je bila prvič razširjena leta 1895, predstavlja kot "plemenit in hkrati udoben dom za popotnike s Triglava z vsega sveta, kot delček zgodovine razvoja" te gore.
Da bi zadovoljili nujne, turistične potrebe, je sekcija načrtovala gradnjo koče nad Kriško steno. Še vedno se spominjamo, kako nam je vodstvo nasprotne strani SPD z zahrbtnim udarcem odvzelo zemljišče, ki je bilo že določeno za nakup.
Leta 1906 je bilo zemljišče okoli koče Marije Terezije in koče pri jezerih odkupljeno od verskega sklada za 400 K.
Omeniti je treba tudi, da je bila leta 1905 odpravljena vstopnina za člane drugih društev.
Dr. Roschnik je posebno pozornost namenil razvoju naše mreže poti. Od večjih gradenj poti so po vrstnem redu dokončanja omenjene le najpomembnejše:
1901/02 Konsul Vetterweg, pot do Mojstrovke in pot od Vossove koče čez sedlo Rupe v Planico.
Leta 1903 je bila pot speljana v Krnico, leta 1905 pa so jo nadaljevali čez Kriško steno do Križa.
1903/04 Označitev od Mojstrovke do Travnika in od tam do Jalovca.
1906 se je začela gradnja poti na območju Triglava, ki jo je izvajal vodnik Škantar, in sicer: l.) Sedlo Krma – koča Marije Terezije
2.) Sedlo Dolič – koča Marije Terezije
3.) Krožna pot okoli vrha Triglava
4.) Marja Terezija – Dežmanova koča
5.) Uskovnica sedlo Krma
6.) Sedlo Dolič – koča pri Triglavskih jezerih - Komarča

Poleg tega so bile popravljene, preusmerjene in ponovno označene številne druge poti.
Leta 1906 so s podporo deželne vlade zgradili udobno pot od vrha doline Pišnice do sedla Vršič. Naprave na slapovih Savica in Peričnik so bile večkrat obnovljene, saj so jih poškodovali plazovi in voda.
Pod Komarčo je bil zgrajen trden most čez reko Savico.
Da bi pokrili stroške razširitve koče na Golici, so 17. januarja 1903 v Kazini priredili velik planinski praznik, ki je bil zelo dobro obiskan in je prinesel dober izkupiček.

Izredno pomembno je stalno naraščajoče število članov: leta 1911 jih je bilo 370, leta 1901 pa 247.
Materialni položaj sekcije se je nepričakovano okrepil z velikodušno zapuščino plemenitega prijatelja in dobrotnika, pokojnega profesorja Johannesa Makarja, ki je sekciji podaril 12.000 kron. Na skupščini so se odločili, da bodo počastili spomin na tega plemenitega prijatelja in jedilnico v novi Dežmanovi koči poimenovali "Mlakarjeva soba", ki je bila tudi ustrezno opremljena, da bo vedno spominjala nanj.
Leta 1906 je okrajni organ v Radovljici na podlagi osnutka, ki ga je predložila sekcija, izdal novo vodniško tarifo za Julijske Alpe in Karavanke.
Jeseni leta 1908, ko je v nemško govorečem delu Kranjske divjalo neurje in grozilo, da ga bo uničilo, tudi sekciji ni bilo prizaneseno. Sovraštvo in zlobno maščevanje se nista izognila niti čistemu zraku gorskih vrhov; uničena je bila večina naših kažipotov. Kljub temu je število obiskovalcev naših koč naraščalo: število obiskovalcev naših koč se je od leta 1901 početverilo (1901: 928, 1906: 2019, 19ll: 3859 obiskovalcev koč).
Tako je bil avgusta 1909 položen temeljni kamen za novo stavbo Marije Terezije, katere odprtje lansko poletje je bilo najlepše in najbolj dostojanstveno praznovanje tridesetih let obstoja naše sekcije. Ker je Odboru uspelo srečno zaključiti veliko delo in izpolniti tudi druge naloge, se na tem mestu spomnimo dejavnikov, ki so omogočili uspešno opravljena dela.
V preteklem letu je Kranjska sekcija prejela toliko pohval in razumevajoče podpore, da se je nemogoče zahvaliti vsakemu posebej in osebno. Predvsem gre zahvala častnemu Glavnemu odboru, ki je za gradnjo koče odobril izredno subvencijo v višini 6000 M (skupaj 18.000 M), hvalevredni Kranjski hranilnici za subvencijo 5000 K ter visokemu cesarskemu in kraljevemu ministrstvu za delo za subvencijo 2000 R. Posebna zahvala gre tistim prijateljem sekcije, ki so novo kočo Marije Terezije opremili s čudovitim pohištvom in drugo opremo, predvsem gospodu Ottomarju Bambergu, predsedniku hranilnice, društvu "Grüne Insel", "Hmona", "Jagergesellschaft", gospodu Ludwigu, tovarnarju Drelsu in Kranjski industrijski družbi. Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so s svojim aktivnim sodelovanjem in velikodušnimi darovi prispevali k uspehu praznika Alpskega kluba 1. februarja 1911 v podporo novi koči, zlasti damam in gospodom iz pripravljalnega odbora, še posebej gospe Therese Maurer, predsednici ženske lokalne skupine nemškega šolskega društva, poveljstvu 27. pehotnega polka in upravi Kazine. Zahvaljujemo se nemškemu tisku, ki je z objavo številnih poročil sekcij, zlasti v "Grazer Cagblatt", "Laibacher Zeitung", "Cauern-Adria-Reisezeitung", "Deutsche Alpenzeitung", "Münchner Neuesten Nachrichten" in "Leipziger Illustrierte Zeitung", spodbujal in vzbujal zanimanje za našo regijo.
Najlepše se zahvaljujemo podjetju Freytag &8p Berndt, ki je vsako kočo opremilo z delom svojega odličnega pohodniškega zemljevida Tourist. Podobno velja za "Fremdenverkehrsausschuß der deutschen Uolksräte für die Alpenländer", ki je podaril sto izvodov vodnika po Julijskih Alpah in veliko število Gaftstättenverzeichnis z okusnimi vložki. Vsem zgoraj omenjenim prijateljem in dobrotnikom, pa tudi tistim, ki jih ne navajamo poimensko, se iskreno in obvezujoče zahvaljujemo s ponižno prošnjo, da še naprej ohranjajo svojo dobro voljo do Kranjske sekcije.

Izvršni odbor sekcije tega leta so sestavljali naslednji gospodje: Heinrich Ludwig. predsednik; Walter Rizzi, namestnik predsednika (in predstavnik Führerja): Karl Kos in Dr. Fritz Luckmann, sekretar; Leo Hamann. Emil Klauer in Max Klementschitsch, oskrbnika koče; Karl Cschech, prvi in Wilhelm Chielemann, drugi blagajnik; gauobman Egon Cwerdy, namestnik Hans Apold. Emil Randhartinger in Karl Klementschitsch starejši sta prijazno prevzela mesto revizorjev. Gospod Thielemann je bil ponovno zadolžen za informacijsko točko v knjigarni Kleinmayr & Bamberg. Ta razširjeni odbor je prvi odbor, ki je bil izvoljen po spremembah statuta, sprejetih na skupščini 4. marca 1911. Generalna skupščina je soglasno imenovala dolgoletnega predsednika, Dr. Rudolfa Roschnika, finančnega svetnika, za častnega člana kot priznanje za njegove izjemne zasluge za sekcijo. Plemenito umetniško listino o častnem članstvu, na kateri je upodobljena zadnja stvaritev Dr. Roschnika, koča Marije Terezije, je izdelal akademski slikar Heinrich Wettach.
Med dogodki v življenju društva je treba posebej omeniti veličasten planinski praznik, ki so ga 1. februarja 1911 praznovali v zgornjih prostorih Kazine. Poziv odbora k pripravljenosti ljubljanskega nemškega društva na žrtve, še posebej dam in naših umetnikov, ni ostal brez odmeva. Ustanovljen je bil velik festivalski odbor, ki je ob zavedanju plemenitega namena spodbujal delo s tako vnemo, da je bil materialni in moralni uspeh zagotovljen že vnaprej. Čudovit festival bo verjetno ostal v prijetnem spominu vsakemu od več sto obiskovalcev, v gradbeni sklad koče Marije Terezije pa se je stekla precejšnja vsota. 2584 R 62 h. Organiziranih je bilo 26 sej odborov, na katerih so obravnavali tekoče zadeve.
Na zadnji skupščini celotnega združenja v Koblenzu sekcija ni bila zastopana, deloma zaradi velike razdalje, deloma zaradi odprtja nove koče, ki nam je jemala vse moči.
Odnosi s sestrskimi oddelki so bili najboljši. Na odprtju koče Arturja von Schmidthütte graške sekcije 9. julija je našo sekcijo zastopal inženir Kurt Hoffmann, na odprtju nove koče v Hannovru 18. avgusta pa gospod Ludwig. 20 R je bilo namenjenih oddelku Merano za spomenik, ki bo postavljen v Rosengartnu.
19. marca nas je navdušil odličen strokovnjak za visokogorje, gospod Carlo Ausperger iz Reke, ki je predstavil diaprojekcijo o vzponu na Mont Blanc brez vodnika.
na prošnjo Avstrijskega planinskega društva smo udeležencem izleta, ki ga je društvo organiziralo med 15. julijem in 15. avgustom, odobrili enake popuste za naše koče kot članom planinskega društva.
29. oktobra je v Bohinjski Bistrici potekal sestanek o zimskih športih, ki ga je sklicala Direkcija državnih železnic v Trstu in na katerem je bila zastopana tudi sekcija. Pozimi so bile članom planinskih in športnih klubov izdane znižane vozovnice, ki jih je našim članom prodajal g. Tschech. Žal je bila letošnja zima vse prej kot ugodna za zimske športe.
Jeseni je bilo ustanovljeno "Nemško deželno združenje za turizem v Južni Avstriji", ki ga je treba toplo pozdraviti zaradi spodbujanja nemških in nemško-krščanskih interesov na področju turizma.
Odbor si je po svojih močeh prizadeval za promocijo ciljev društva; na naše gore, planine in koče so opozarjali časopisni oglasi in objave, pregledali, dopolnili in popravili so nove izdaje znanih turističnih vodnikov Meyerja, Amthorja in Trautweina. Odbor je dal izdelati tudi razglednice iz osmih različnih fotografij Julijskih Alp, ki so bile zelo dobro sprejete.
Društvo "Südmark" je izdalo serijo znamk alpskih zakladov, na katerih je predstavljena tudi Dežmanova koča.
1. februarja se je z alpskim praznikom na najlepši način začelo preteklo društveno leto, vrhunec pa je doseglo s slovesnim odprtjem nove koče Marije Terezije 13. avgusta; zato je dovoljeno na tem mestu povzeti podrobno poročilo, objavljeno v "Laibacher Zeitung": Odprtje koče Marije Terezije na Triglavu: "Kot prvo zavetišče v Julijskih Alpah je kočo Marije Terezije zgradil kranjski odsek Nemškega in Avstrijskega planinskega kluba, ki je bil ustanovljen leta 1874, potem ko je na istem mestu propadla majhna koča, ki jo je zgradilo nekaj planinskih prijateljev iz Laibacha. Na otvoritev 8. septembra 1877 je v Srednjo vas prišlo 6 udeležencev (od tega 3 iz Ljubljane), ki pa zaradi slabega vremena niso opravili vzpona; trije planinci iz Mojstrane, kjer ni bilo nikogar iz odseka, so poskrbeli za odprtje koče tako, da so skozi okno splezali v zaklenjeno kočo. V nasprotju s tem nenavadnim gorskim praznikom iz leta 1877, ki je bil presenetljiv primer "nekoč" in "zdaj", so se 13. avgusta 1911 iz vseh okrožij Avstrije in Kraljevine Nemčije zbrali zelo ugledni prišleki, ki so na povabilo Kranjske sekcije prišli na odprtje novega velikega zavetišča, ki je bilo povezano tudi s praznovanjem tridesetletnice delovanja sekcije (od njene nove ustanovitve leta 1881).
S svojo prisotnostjo niso le počastili sekcije, temveč tudi potrdili spoštovanje in zaupanje, ki ga Kranjska sekcija uživa ne le v planinskih krogih, temveč tudi na splošno. Prevladoval je občutek, da smo prišli na več kot le običajno slovesnost ob odprtju koče. Tako se tudi tu, v čustvenih zadevah, razlika med "nekoč" in "zdaj" ponosno dviga izpod sten sivega Triglava, tik ob neopazni stari koči iz leta 1877, nova veličastna hiša kot trdna dvonadstropna kamnita stavba. Nahaja se na nadmorski višini 2408 metrov v najugodnejšem možnem položaju; od tu se lahko na Triglav povzpnemo po stari poti prek Malega Triglava in grebenske poti ali po nekoliko težji neposredni poti prek Bovške škrbine. Že pogled s koče je nepopisno lep: razgled se neovirano razteza od Stola čez vzhodne Karavanke, Kamniške Alpe in spodnje kranjsko hribovje, čez Kranjski Snežnik, škofjeloške gozdove in Trnovski gozd, nazaj do Kočevskih gora in golih visokih vrhov Krna in visoke doline Sedmerih jezer, v globini pa se razteza prostrana Savska ravnina. Temni visoki gozdovi Pokljuke ter čudoviti alpski pašniki Uskovnice in Velega polja so čudovit kontrast togim skalnim velikanom. Ob jasnem večeru boste verjetno videli tudi utripajočo luč svetilnika v Piranu.
Koča s sodobno opremo je odlično prilagojena tudi za daljše bivanje smučarjev, vendar ji kljub temu in morda prav zato ne manjka občutka udobja in varnosti. Je simbol vztrajnega in vztrajnega dela ter navdušene planinske dejavnosti. Zato je treba izkazati čast in zahvalo pogumnim možem, ki so začeli in pripeljali delo do srečnega konca, ter vsem njegovim pokroviteljem in podpornikom. Constantia et labor!
Z odprtjem železniške proge je bila vzpostavljena nova železniška proga do Jadranskega morja, ki je prinesla novo življenje in nov promet v Bohinj, naravi zelo naklonjeno območje, ter v kraje na južni strani Triglava. Stara koča Marije Terezije ni bila več kos navalu planincev. Zaradi tega je skupščina Kranjske sekcije leta 1909 na prošnjo takratnega predsednika Dr. Rudolfa Roschnika sklenila, da se na južni strani Triglava zgradi velika koča, ki bi ustrezala potrebam in zahtevam povečanega turizma. Od leta 1906 so v modrem predvidevanju prihodnjih dogodkov popravili in preusmerili ali pa na novo zgradili celo vrsto poti DOAV, na primer odlično pot iz Bohinja, ki zdaj brez izgube višine vodi z Uskovnice čez pobočje Tosca in Velo polje do sedla Krma in naprej do koče, ter še eno čudovito pot, ki obkroža Triglav in povezuje vse pomembne poti med sabo.
Koča je tako v resnično dominantnem položaju in predstavlja stičišče cele vrste večinoma zelo udobnih triglavskih poti: do nje vodijo poti s Krme, z Bleda, Bohinja, čudovita Pot sedmerih jezer, iz Trente jo dosežemo čez Skok in čez sedlo Dolič ali po Kugyjevi poti čez Bovško škrbino. Do Dežmanove koče lahko pridete v eni uri po dobri povezovalni poti, ki je del Krožne poti in vodi okoli vzhodnega pobočja Triglava. Za gradnjo nove koče je bil uporabljen sklad Fundacije Johannesa Mlakarja v višini 12.000 kron. Glavni odbor Nemške in Avstrijske zveze je zagotovil tri letne dotacije in izredno dotacijo v skupnem znesku 18.000 mark, Kranjska hranilnica je odobrila dotacijo 5000 R, ministrstvo za delo pa 3000 R. Gradbeno parcelo je kupila Kranjska hranilnica od cesarskega in kraljevega verskega sklada konec julija 1909, v našem imenu pa predsednik Heinrich Ludwig; gradnjo stavbe po načrtih inženirja Rosa je zaupal gorskemu vodniku Lovrencu Škantarju iz Srednje vasi, ki je takoj začel s pripravljalnimi deli.
Potrebni les so posekali v bližini Velega polja, med izkopavanjem pa so našli pesek in gradbene kamne v odličnem stanju za potrebo gradnje. Žal sta poslovni združenji Asp in Srednja vas preklicali že izdano dovoljenje za žganje apna in sekanje lesa na občinskih zemljiščih, zaradi česar je morala sekcija zgraditi apnico globoko v dolini, kar je znatno povečalo stroške prevoza.
Do konca oktobra so bili temelji in obloge kleti dokončani do višine zgornjega sloja zemlje. Marca 1910 se je začel prevoz lesa z vitli in žičnimi vrvmi iz Velega polja na gradbišče. Zaradi toplega vremena v aprilu so se bali, da zaradi hitrega taljenja snega velikega dela lesa ne bo mogoče prepeljati na gradbišče. Da bi to preprečili in čim prej končali delo, so dnevno vpoklicali od 30 do 35 delavcev. Sekcija je s smrtjo svojega zvestega Škantarja doživela hud udarec. Odsotnost avtoritete tega moža se je v gradnji pogosto močno čutila.
Poletje leta 1910 je bilo najbolj neugodno za gradnjo na tej višini. Dež, sneženje in hladno vreme so upočasnili in ovirali potek gradbenih del. V teh neugodnih razmerah so delavci občasno stavkali. Da bi kočo postavili pod streho še pred nastopom visokogorske zime, so poklicali delavce, ki jih je priskrbela družba Krainische Baugesellschaft.
V začetku septembra so bila končana zidarska dela, nato pa so streho prekrili z eternitnimi ploščami, ki jih je izdelalo podjetje Korn.
Mojster Odar iz Srednje vasi je začel z mizarskimi in tesarskimi deli. Oktober je bil na srečo sončen in vetroven, tako da se je vse dobro posušilo. V letošnjem zgodnjem poletju je bilo dokončano fugiranje sten, obloge in notranja oprema. Za zaključek tega kratkega orisa zgodovine gradnje je treba omeniti, da je gradnja novega zavetišča Marije Terezije stala približno 52.000 R, od katerih je skoraj tri četrtine dobilo lokalno prebivalstvo.
V pritličju koče so jedilnica in kuhinja, skupna spalnica in dve enoposteljni sobi. V prvem nadstropju je sedem enoposteljnih sob. V hiši zdaj udobno biva 28 oseb. Poleg tega je mogoče na izjemno prostornem podstrešju zgraditi več enoposteljnih sob in urediti shrambo, tako da je mogoče zagotoviti nastanitev za dodatnih 30 oseb. Tudi kletni prostori so zelo veliki. (Stara koča bo v prihodnosti služila kot bivališče za vodnike in nosače.) Streha je opremljena s strelovodi za zaščito pred nevarnostjo udara strele. Vse sobe so praktične in dobro zasnovane. Pet sob v prvem nadstropju so prijatelji in člani sekcije opremili s pohištvom odličnega okusa; med njimi so soba Ottomar Bamberg, soba Grüne Insel, soba Schlaraffia in Jäger ter soba odbora, ki jo je podaril predsednik g. Ludwig; g. Drelse je podaril čudovito varčno pečico in štedilnik obzidan s ploščicami. Najlepši okras hiše je slika visoke osebnosti, po kateri koča nosi ime: Njena cesarska in kraljeva visokost nadvojvodinja Marija Terezija, ki je sekciji posvetila svoj akvarelni portret. Sekcija vidi to visoko priznanje kot priznanje za svoja prizadevanja in ga bo zvesto spoštovala. V jedilnici visijo Westrove slike prvega predsednika sekcije, predsednika hranilnice Ottomarja Bamberga, pokojnega profesorja in velikodušnega mecena sekcije Johannesa Mlakarja ter Dr. Rudolfa Roschnika, po katerem se prijeten kotiček imenuje Dr. Roschnikov kot.
Nekaj dni pred praznovanjem se je v koči zbralo več članov odbora in sekcije, da bi opravili še zadnje priprave. Prijetno presenečenje je bil prihod častnikov in posadke iz 3. gorskega bataljona 27. pehotnega polka Landwehra. Ta odlična četa je prišla iz Vossove koče in Kranjske Gore v Dovje po večtedenskem urjenju po Julijskih Alpah, pod poveljstvom majorja Brunnerja. Od Dovja se je en del čete povzpel prek Kota do Dežmanove koče in na Kredarico, drugi del pa prek Krme na Velo polje in do koče Marije Terezije.
Bivanje v koči je bilo zelo prijetno. Zjutraj 1I. avgusta se je 23 častnikov in 64 mož povzpelo na Triglav, po sestopu pa so se pridružili ostalim vojakom in pihalnemu orkestru pri koči Marije Terezije. Major Brunner je imel navdihujoč nagovor in ga zaključil s trikratnim nazdravljanjem cesarju, orkester pa je zaigral himno. Major Brunner je omenil tudi vojaški pomen koč in poti DOAV v gorah ter se zahvalil za gostoljubje, nakar je predsednik Ludwig poudaril, da so zmogljivosti DOAV vedno na voljo manevrskim enotam.
Povabljeni gostje so 11. in 12. novembra v skupinah prihajali v Dežmanovo kočo in novo kočo, kjer so že praznično praznovali. Orkester je zvečer s svetilkami priredil koračnico, kar je vsekakor redko praznovanje za odprtje visokogorske koče, nato pa je sledil bogat ognjemet, za katerega gre posebna zahvala gospodu Maxu Klementschitschu. Žal je ena od raket za tarčo izbrala zastavo DOAV in jo zažgala, ne da bi povzročila dodatno škodo.
13. avgusta se je dan začel z glasbeno revijo, na grebenu Triglava pa se je že videlo cele kolone ljudi in v kočo pripeljalo vse več gostov; zlasti vaščani Bohinja niso zamudili priložnosti, da bi proslavili odprtje novega doma, za katerega so se tako prizadevno trudili. Ob 10. uri je sekcija za svoje goste in prijatelje pripravila jutranjo pijačo, medtem ko je orkester igral živahne marše.
Ob 11. uri so se vsi navzoči zbrali okrog koče, s katere stopnic je predsednik g. Ludwig obkrožen z odborom pozdravil vse goste, zlasti g. Kichingerja kot predstavnika glavnega odbora, predstavnike sestrskih sekcij Avstrija, Gau Karawanken, Jesenice, Graz, Küstenland, Hannover, Villach, poslanca deželnega parlamenta g. Dr. Egerja in častnike.
Predsednik je nato predanemu poslušalstvu razgrnil sliko zgodovine gradnje, ter v obsežnem, navdušenem in ganljivem govoru razložil približno naslednje: Za nas, Kranjce je Triglav kralj naših gora, v katerem je utelešen naš celoten občutek našega doma. Ko smo razposlali vabila, pa smo tudi vedeli, da bo čarobnost imena Triglav segla vse tja, kjer ljudje poznajo Alpe in ljubijo njihovo lepoto, da je zgodovina razvoja gore tako tesno povezana z delom naše sekcije in da nam bo ljubezen do našega velikega planinskega združenja pripeljala goste iz vseh nemških pokrajin. Veseli nas, da danes vidimo tu toliko prijateljev naših gora in naše sekcije. Če bi gorski duh lahko govoril, bi nam danes verjetno, kot eno svojih najlepših doživetij povedal zgodbo o majhnem koščku zemlje, na katerem smo zgradili to kočo. Navsezadnje lahko na podlagi sijaja, v katerem danes sije njegov vrh, sklepamo, da je do nas prijazen in da se je na pol sprijaznil s človekovim posegom v čare svoje samote.
Tu je pred stoletji prvič srečal vsiljivca v neškodljivi podobi gorskih pastirjev, ki so se na pašnikih na Velem polju, ko so sledili svojim kozam in ovcam, ustavili na zadnji zeleni travi pred strašljivimi skalnimi stenami triglava. Seveda se je ta idila končala in za neškodljivim pastirjem sta prišla drzni lovec in vztrajni raziskovalec, ki želi odkriti vse skrivnosti narave - človek s faustovsko željo po svetlobi in višinah, ki se ni imiril, dokler ni, pretresen od groze gora, stopil na ponosno glavo vrha in s strahom pogledal v neskončni svet, ki se mu je odprl tu zgoraj.
Kot je znano, je vrh Triglava prvi dosegel preprost ranocelnik Willonitzer iz Stare Fužine in sicer 25. avgusta 1778. Za tem skromnim možem, ki nam je zapustil le svoje ime, sta bila naša lokalna raziskovalca narave Balthasar Hacquet in baron Sigismund Zois, sledili pa so jima številni drugi, ki jih s ponosom uvrščamo v našo lokalno zgodovino. Za vse je bil ta kraj zadnje udobno počivališče pred vzponom na vrh. Skoraj sto let so se vsi, sprva izključno iz Bohinja, pozneje pa tudi iz Krme, podajali na ta ponosni vrh. Zato je bilo naravno, da so prva primitivna zavetišča zgradili lovci in prijatelji gora iz Ljubljane.
"Laibacher Zeitung" je 24. avgusta 1871 zapisal: "Dva ljubljanska gospoda (Ottomar Bamberg in Ed. Kraschowetz), ki sta se v ponedeljek, 21. avgusta, povzpela na Triglav, nameravata začeti zbirati sredstva za gradnjo koče blizu vznožja Malega Triglava; zgrajena naj bi bila iz kamna, v njej naj bi bivalo šest ljudi, opremljena pa naj bi bila s štedilnikom, mizo in nekaj stoli. Gradnjo bo prevzel preizkušeni triglavski vodnik Šest, ki je z izgradnjo Triglavske poti v celoti upravičil zaupanje, ki mu je bilo izkazano.
V " Laibacher Zeitung " z dne 7. septembra 1871 je bila objavljena tudi naslednja kratka novica: "(Odprava na Triglav.) Danes popoldne odhaja iz Ljubljane odprava, ki se bo povzpela na vrh Triglava in jutri popoldne slovesno odprla novo zgrajeno kočo, ki stoji 500 metrov pod vrhom Velikega Triglava." To odpravo je sestavljal samo Otomar Bamberg; na vrh Triglava je prišel iz Mojstrane skozi dolino Kot z vodnikom Klančnikom v oseminpolurnem nočnem pohodu brez počitka, ob pol devetih zjutraj. To je prvi vzpon na Triglav skozi dolino Kot, vendar je bila koča še v gradnji in je zato ni bilo mogoče odpreti. Kmalu po dokončanju je kočo žal uničil ogenj.
Skoraj samoumevno se zdi, da so po propadu prve koče na tem mestu zgradili triglavsko zavetišče. To je bila koča, zgrajena leta 1877, ki se je kasneje, ko je leta 1880 postala last Avstrijskega turističnega kluba (za 350 goldinarjev.), imenovala Koča Marije Terezije, kot stoji še danes, z eno sobo, brez majhne zgornje sobe, ki je bila dodana šele kasneje. Gradnja je bila, tako kot razvoj območja Triglava na splošno, zasluga takratnega predsednika Ottomarja Bamberga, ki je danes lahko še posebej zadovoljen, ker se je njegova prvotna domneva o pomenu in razvojnem potencialu tega območja izkazala za pravilno. Ta razvoj se kaže v stari in novi koči; pred našimi očmi obe stojita kot kamnita spomenika, zidana iz triglavske skale, kot mejnika začetka Kranjske sekcije in višine, ki jo je društvo doseglo v teh tridesetih letih. Stara stavba nas vrača v težke čase planinskega dela; čeprav je bila stara stavba za takratne planinske razmere prav tako pomembna kot sedanja, so prvemu vzponu sekcije sledili zaton, predaja koče Avstrijskemu turističnemu klubu in dolgoletni zastoj.
Toda težkim okoliščinam na eni strani, je sledil vzpon na drugi, ki sta ga sprožila nova ustanovitelja sekcije, nepozabna Karl Deschmann in Ottomar Bamberg, z izgradnjo sestrske koče. Ta vzpon je končno pripeljal do tega, da je naša sekcija pod vodstvom predsednika Dr. von Plachkija, na čigar zahtevo je Centralni odbor leta 1903 nazaj odkupil od ATK kočo Marije Terezije in jo predal v upravljanje Kranjski sekciji. Splošni napredek prometa je vrnil pomen koči Marije Terezije, majhno popravilo pa je omogočilo njeno upravljanje.
Za staro kočo je nastopila zlata doba; spominjam se le obiska njegovega veličanstva saškega kralja, ki se je v koči počutil izredno udobno. Odprtje železnice v Bohinj je prineslo spremembo neskončnega pomena. Pogoji so se v hipu spremenili. Bohinj, od koder so se prvi pohodniki povzpeli v kraljestvo Zlatoroga, je postal odprt za svetovni promet.
Čudovite bohinjske Triglavske poti, najstarejše poti, so se po zaslugi odličnega podjetja Škantar razširile. Ko se danes spominjamo tega moža, lahko to storimo le s hvaležnostjo za njegovo odlično predanost in hkrati z obžalovanjem, da mu ni bilo dano videti zaključka gradbenih del.
Potem ko je predsednik pojasnil zgodovino stavbe, je na kratko povedal: "Spoštovana družba lahko vidi, da smo dosegli, kar smo želeli. V spomin na 30 let obstoja sekcije, smo zgradili to kočo, trajni spomenik temu, kako se je naša sekcija pod odločnim vodstvom predsednikov Bamberga, Deschmanna, Dr. Bocka, Dr. von Plachkija in Dr. Roschnika od majhnih začetkov povzpela do današnje ugledne širine. To stavbo smo lahko zgradili z lastnimi močmi, vendar ne z lastnimi sredstvi; odvisni smo bili od podpore iz drugih virov, ki smo jo prejeli v izobilju. Želimo in bomo vedno ohranjali zvest in hvaležen spomin na pokojnega Johannesa Mlakarja, ki nam je zapustil zapuščino v višini 10.000 R. Ob tej priložnosti bi se rad iskreno zahvalil glavnemu odboru Nemškega in Avstrijskega planinskega kluba za njegovo velikodušnost do sekcije in za izredno podporo v imenu Kranjske sekcije. Zahvaljujem se tudi vodstvu Kranjske hranilnice za materialno podporo, ki jo je vedno z veseljem nudilo našemu delu. Ne smem pozabiti zaslug, ki jih je naši sekciji izkazal gospod Konsul Vetter, ki je bil vedno topel prijatelj in goreč zagovornik naše zadeve, ter ga prosim za nadaljnjo podporo. V imenu sekcije bi se rad zahvalil vsem delavcem, ki so bili zaposleni pri gradnji v pogosto težkih razmerah, zlasti tesarskemu mojstru Josefu Odarju, ki ni le odlično in v naše popolno zadovoljstvo opravil prevzetega dela, temveč nam je pogosto pomagal z nasveti in praktično pomočjo tudi pri drugih delih, ki niso spadala v njegovo področje. Rad bi se zahvalil tudi Kasparju, ki je lani vodil gradnjo, in našemu pogumnemu vodji Johannu Boltarju, ki je z redko marljivostjo in predanostjo službi dokončal gradnjo. Zato smo v nasprotju z nikomer, zgradili to kočo v prepričanju, da bo spodbudila turizem, odprla nov vir dohodka in prinesla gospodarske koristi prebivalstvu. Zdaj pa kličem Vsemogočnega v varstvo nad to hišo, naj jo in okoliške gore, zaščiti pred kakršno koli nesrečo. S temi besedami izročam ključ oskrbniku koče s prošnjo, da zanjo zvesto skrbi in poskrbi, da bo vedno dobrodošlo in gostoljubno zatočišče za utrujene pohodnike. S tem razglašam novo kočo Marije Terezije za odprto za splošno uporabo.
Po teh uvodnih predstavitvah, ki so jih pospremili navdušeni vzkliki veselja, je sledila uradna otvoritev in pregled koče ter splošni skupinski sprejem. Opoldne so se gostje zbrali na odlični praznični večerji, za glasbo pa je poskrbela glasbena skupina. Nato je imel predsednik ustrezne govore, slike in spominska plošča pa so bile slovesno odkrite. Predsednik je prebral tudi iskreno pismo predsednika banke Sparkasse Ottomarja Bamberga, v katerem je izrazil obžalovanje, da se ni mogel udeležiti odprtja čudovite nove koče, ki je v njem vzbudila toliko osebnih spominov. Predsednik je nazdravil cesarju Francu Jožefu I. in cesarju Viljemu II. ter ugledni pokroviteljici dam. Glasba je intonirala državno himno, ki so ji vsi gostje prisluhnili. Gospod Kichinger je čestital sekciji za njeno ponosno zgradbo, pohvalil neutrudno delo sekcije na njenem velikem področju delovanja in ji zagotovil stalno podporo glavnega odbora. Prav tako je direktor Dafe, predsednik najstarejše avstrijske sekcije "Austria", poudaril dejavnosti sekcije, ki ji je lahko le iskreno čestital za njen najnovejši korak.
V imenu sekcije Hannover, ki so jo zastopali trije člani, je g. Zucker sekciji čestital za njeno čudovito stavbo in ji zagotovil najtoplejše simpatije Hannoverčanov. Izpostavil je številne skupne odnose obeh sekcij in skupno območje delovanja v Karavankah, ter izjemen pomen Kranjske sekcije za spodbujanje turizma. Oba oddelka sta delala v podobnih razmerah, njuni odnosi z lokalnim prebivalstvom pa so bili podobni. Posebej je cenil delo dolgoletnega predsednika dr. Roschnika in sedanjega predsednika g. Ludwiga ter pohvalil slednjega in odbor.
Dr. Eger, poslanec Evropskega parlamenta, je poudaril, da je Nemška in Avstrijska planinska zveza že od ustanovitve vključila Kranjsko v svoje delovno področje, ter zgradila koče in poti s čimer je omogočila dostopnost Zgornje Kranjske turistom. To, kar je za pomorščake splovitev ladje, je za planince odprtje koče. Planinci z vsega sveta so se danes udeležili odprtja novega stebra nemškega kulturnega delovanja na Kranjskem. Z gradnjo te koče so nemški Kranjci dokazali, da so sposobni ne le vzdrževati in ohranjati podedovano premoženje, temveč da so tudi neomajni, da v težkih okoliščinah ustvarjajo pozitivna kulturna dela, ki koristijo širši javnosti in zlasti lokalnemu prebivalstvu. "Dobrodošli vsi, ki ste dobre volje". Te besede lahko veljajo tudi za to kočo. Nemški Kranjci ljubijo svojo domovino, želijo v njej delati in ustvarjati in na ozemlju kjer deluje DOAV, bo naš polet vedno usmerjen navzgor. Tu, na gorski višini, kjer je vsakdo bližje svojemu Gospodu Bogu, želimo odvreči svoj egoizem in se zaobljubiti, da bomo vsem ljudem posvetili del svojih duhovnih in gospodarskih sil. Takrat bodo lahko nemški Kranjci praznovali številne praznike in se s ponosom ozirali na svoje kulturno delo. Gradnja koče na takšni višini in v najtežjih razmerah zahteva ogromno dela in truda.
Profesor Vesel se je s prisrčnimi besedami spomnil zaslug celotne družine predsednika gospoda Ludwiga, ki je z večtedenskim pripravljalnim delom pripomogla k izgradnji koče in današnjemu prazniku, ter nazdravil predsedniku in njegovi ženi. Major Bürger je poudaril dobro razumevanje med gorskimi enotami ter nemškim in avstrijskim planinskim društvom, se zahvalil častnikom za njihovo prisotnost in zaključil z željo, da bi se topli odnosi ohranili tudi v prihodnje. Kapitan Gasser je na te besede odgovoril na prisrčen način in poudaril, da si gorski vojaki in planinci kot prijatelji narave in gora delijo občutek, da so blizu Bogu. Izpraznil je kozarec za nadaljevanje prisrčnih odnosov.
 Ob koncu se je predsednik Ludwig še enkrat zahvalil vsem prijaznim donatorjem, zlasti gospodu Elbertu in gospodu Mahru, ki sta s svojimi okusnimi vini pomembno prispevala k prijetnemu vzdušju. Majhna skupina, ki je ni bilo mogoče ločiti, pa je ostala zadaj in se udobno namestila. V koči in zunaj nje so se dogajale najfantastičnejše potegavščine in bilo je pozno, zelo pozno, dokler se ni vse umirilo k počitku.
V torek je končno nastopila grenka ura slovesa tudi za zadnje; nekateri so se vrnili v sivo vsakodnevno rutino, srečnejši pa so pohiteli na nova praznovanja in se preselili v Mallnitz, kjer so se udeležili odprtja novega Hannovrskega planinskega doma in veličastnih planinskih poti v okolici.
"Kjerkoli že lahko tujec vstopi na Kranjsko, pa naj bo to na območju ledeniškega kralja Julijskih Alp ali na zlatih vinogradih Spodnje Kranjske ali kjer okamnel svet v kristalnem sijaju v skrivnostnem čaru prečka kraška tla. Tam, kjer goli vrhovi hribov odsevajo v smaragdni barvi jezer ali kjer se plodovi na jugu zlato svetijo in z gora tečejo srebrni izviri, turista na Kranjskem povsod osrečuje čudovita lepota dežele. O tej deželi čudes je bilo povedanega še zelo malo, a tok popotnikov, ki se vsako leto zgrinja v alpske države, se zdaj ustavi na mejah Kranjske, katere čudovite naravne lepote se pogumno kosajo s sosednjimi državami.
Dvajset let je dolgo obdobje v zgodovini države. Koliko želja, ki so bile v tem pismu zapisane s toplo ljubeznijo do domovine, se je od takrat uresničilo in kako velik je prispevek Kranjske sekcije DOAV k razvoju naravnih lepot Kranjske in njihovi dostopnosti, naj presodijo nepristranski sodobniki!

Število članov na dan 31. decembra 1911 je bilo 370 (v primerjavi s 304 v prejšnjem letu).
17 članov je odstopilo ali umrlo, 83 se jih je pridružilo. 194 članov živi v Ljubljani,  167 v preostali Avstro-ogrski in 9 v tujini (8 v Nemčiji in Švici).
S smrtjo Heinricha Hohna v Windischgrazu, Rarl Paichela v Ljubljani in Ignaza Šijanca v Oberburgu je sekcija izgubila dolgoletne zveste člane. Častite njihov spomin!
 

Vodniki Johann Rogar v Kranjski Gori, Lvorenc Potočuik v Kamniku in Peter Kovač v Mojstrani so bili upokojeni in so prejeli vodniške pokojnine v višini 100, 80 in 76 mark:
3. aprila je v Mojstrani umrl upokojeni vodnik Johann Klančnik,
21. maja je bil v Mojstrani kontrolni dan vodnikov. Devet vodnikov je glavni odbor opremil z vrvjo in cepini. Na tečaj za vodnika sta bila vpisana kandidata Johann Hodnik iz Srednje vasi in Thomas Lakota iz Mojstrane. Kot običajno je odbor pregledal knjige vodnikov in vsi so pripravili dobra poročila. Skupno število tur, ki so jih vodniki vodili, je 150.
Vodnika Franz Cvetek in Matthäus Arh sta bila končno vključena na seznam vodnikov.

Naslednje poti so bile delno ponovno označene, delno pogozdene in očiščene:
1.) Pot skozi Kot
2.) povezovalna pot os Marije Terezije do Dežmanove koče
3.) pot od železniške postaje Bled do Pokljuške soteske
4.) Pot od vasi Brod do Rudnice,
5.) potStara Fužina - Uskovnica
6.) celotna pot čez Triglavska jezera od Komarče do koče Marije Terezije,
7.) pot na Greben do Zoisove koče
8.) Medvode – Katarina – Grmada  

Vozno pot do prelaza Vršič, ki jo je sekcija zgradila leta 1906, je tesarski mojster Zakotnik za potrebe pridobivanja lesa precej razširil in delno preusmeril, tako da je do Vossove koče zdaj mogoče priti po najbolj udobni poti. Gozdarska komisija Bled je v Martuljku oziroma Za Akom" postavila opozorilne table, ki naj jih turisti upoštevajo.
Usmerjevalne table na postajah Lesce, Mojstrana in Kranjska Gora so bile sveže pobarvane, tabla na postaji Lesce pa je bila z dovoljenjem k. k. Staatsbahndirektion Trieft prenesena na postajo Bohinjska Bistrica. Postavljene so bile številne smerne table, nekatere nove, nekatere pa so dopolnile tiste, ki so izginile ali bile poškodovane, in sicer: na železniški postaji Bled, na cesti Bohinjska Bistrica - Sv. Janez, ob celotni poti iz Bohinja proti Trihlavu, v Vrata, Na prag in v okolici Vossove koče.
Poleg koče Marije Terezije je imel odbor veliko dela tudi z drugimi kočami. Ker je bilo v prejšnjem letu več razlogov za nezadovoljstvo z upravljanjem koč, so vse koče dobile nove upravitelje. Najemne pogodbe so temeljile na ugodnejših pogojih za sekcijo zaradi veliko večjega prometa v zadnjih letih. Zaradi povišanja cen vseh živil, je bilo treba nekoliko zvišati tudi cene pijače in hrane, čeprav lahko cene v primerjavi z drugimi kočami še vedno označimo za precej zmerne. Koče so upravljali gospodje Hamann (Dežmanova koča), Klauer (Marija Terezija in pri jezerih), Klementschitsch (Vossova) in Thielemann (Zoisova).
Da bi dosegli višji neto prihodek od poslovanja koč, se je odbor lani lotil poskusnega obratovanja restavracije v Dežmanovi koči. Odbor se je tako lotil podviga, ki mu je bil doslej povsem neznan, ter je zahteval veliko truda in dela. O tem, ali mu je uspelo izpolniti zahteve, ki jih danes postavlja sodobna domača ekonomija, lahko presodijo številni obiskovalci, ki jim je koča nudila udobno nastanitev. To je bil prvi poskus in uspeh je bil zelo zadovoljiv, tako da se odbor čuti opogumljenega, da bo postopoma sam upravljal vse večje koče.
Druga novost je bila uvedba postelj in ležišč v Dežmanovi koči in koči Marije Terezije, ki so vedno opremljene z dvema rjuhama in oblazinjeno prevleko, kar je priporočljivo iz higienskih razlogov in zaradi zaščite ležišč.
Odbor je nekoliko zaskrbljen zaradi dejstva, da je lesa v Dežmanovi koči že povsem zmanjkalo in da bo nabava zadostne količine kuriva v vsakem primeru draga.
Posamezni objekti so bili na splošno zelo dobri; pomanjkljivosti se tu in tam ni bilo mogoče izogniti in so bile odpravljene, kolikor je bilo mogoče.
Poročevalec mora opisati tudi številne nevšečnosti, ki jih je odboru povzročila Zoisova koča, ki je bila vedno bolni otrok Kranjske sekcije. Vendar pa lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da je bila obljuba iz lanskega poročila izpolnjena: Zoisovo kočo je oktobra celovito in temeljito popravil tesarski mojster Muri iz Spodnjega Jezerskega, kar je stalo 1900 R: dobila je novo cementno streho, stene so bile v prvem nadstropju od zunaj opažene in od znotraj fugirane, dimnik je bil očiščen in opravljene so bile številne druge izboljšave. Za postelje so bile kupljene nove mehke blazine; za prihodnje poletje so načrtovane nadaljnje dopolnitve inventarja in pričakuje se nov najemnik, tako da lahko upravičeno upamo, da bodo slabe razmere enkrat za vselej odpravljene. Upamo le, da se bo število obiskovalcev Zoisove koče, ki ima idealno lego kot izhodišče za celotne zahodne Kamniške Alpe, ustrezno povečalo.
V dolini Bistrice je bila pri gozdarskem domu poleg tovarne praška postavljena postaja žičnice, kjer je pod običajnimi pogoji mogoče dobiti ključ. Odbor mora v bližnji prihodnosti poskrbeti za nujno in pomembno nalogo: razširitev Vossove koče in koče pri Triglavskih jezerih. Prvo, opremljeno z osmimi posteljami in osmimi pogradi, je obiskalo skoraj 900 ljudi, kar je število, ki se bo nedvomno povečalo in ki ga sedanji prostori ne morejo prenesti. Zdi se, da je treba zgraditi prizidek z veliko jedilnico in dodatnimi spalnimi prostori za 16 do 20 oseb. Ker je bil les v bližini že posekan in je oskrba z drugim materialom zelo enostavna, naj bi načrtovana razširitev stala med 5.000 in 6.000 R. Spomladi je Vossova koča dobila nov, dober štedilnik. Zemljišče, kupljeno prejšnje leto, je pregledal uradno pooblaščeni geodet. Brez nadaljnjega komentarja naj omenimo, da je Slovensko planinsko društvo le četrt ure stran zgradilo konkurenčno kočo.
Koča pri Triglavskih jezerih, zgrajena leta 1878, je imela 300 obiskovalcev. Je že v zelo slabem stanju, zlasti streha je zelo poškodovana; zaenkrat je bila provizorično premazana in zatesnjena s strešno lepenko. Zdi se, da je razširitev ali bolje rečeno nova, večja razširitev neizogibno potrebna.
Tura od Bohinjskega jezera skozi dolino Triglavskih jezer do koče Marije Terezije, ki so jo nekoč po krivici imenovali težavna in dolgočasna, je edinstveno lepa in je šele v zadnjih letih postala bolj znana. Koča stoji sredi poti ob romantičnem Dvojnem jezeru in je že sama po sebi izredno lep izletniški cilj, vendar v sedanjih razmerah dolgoročno ne bo mogla zadostiti povečanemu prometu, saj ima le eno spalnico za šest oseb, ki služi tudi kot soba za goste, in kuhinjo.