S preteklim letom je sekcija vstopila v četrto desetletje svojega obstoja od ponovne ustanovitve leta 1881. Zato je upravičeno, da se tega dogodka spomnimo na skromen, a dostojanstven način: Odbor je 13. marca 1912 po 30. generalni skupščini organiziral slovesnost, ki je bila izjemno dobro obiskana in je sekciji dala jasen dokaz o priznanju in simpatijah, ki jih uživa povsod; sekcija mora šteti dejstvo, da se je častniški zbor 27. gorskega polka Landwehra v celoti udeležil slovesnosti in prek majorja Kolomana von Woinovicha razglasil svoje članstvo v sekciji, za posebej častno.
Po razdelitvi številnih pozdravnih pisem, je član odbora W. Rizzi v dolgem govoru opisal delo in dejavnosti sekcije v zadnjih 30 letih ter pohvalil zasluge tistih, ki jim sekcija dolguje svoj vzpon. Predsednik Ludwig je imel prisrčen nagovor za tiste člane, ki sekciji pripadajo že 30 let, in jim razdelil častne znake, okrašene z znakom planike kot trajen spomin na ta praznik in kot izraz hvaležnosti za njihovo zvestobo. To so Ottomar Bamberg, Anton Ritter Gariboldi, Hans Gertner, Johann Kosler, Alois Krashowitz, Arthur Mahr, Albert Samassa, Viktor Schiffer, Ferdinand Schmitt, Jean Schrey, Ernst Stöckl in Albert Zeschko.
Veliko priznanje, ki ga je sekcija prejela tistega večera, je potrdilo odboru prepričanje, da je na pravi poti, hkrati pa se zaveda, da se lahko zanese na zvestobo svojih članov in na stalno dobronamerno podporo pomembnih krogov. Odbor zato izpolnjuje prijetno dolžnost, ko se s hvaležnostjo spominja vseh tistih, ki so mu v tem letu omogočili nadaljevanje uspešnega dela: Avstrijska kranjska hranilnica v Ljubljani in Avstrijski centralni sklad na Dunaju, ki sta sekciji dodelila subvencije v višini 4000 K oziroma 4000 M.
To je omogočilo, da se je odbor po zaključku gradbenih del na Triglavu lotil novega projekta, podaljšanja Vossove koče. Posebna zahvala gre nemškemu časopisu Prefe, ki je spodbujal zanimanje za koče, saj je z veseljem sprejemal obvestila in novice z območja naše sekcije; častno uredništvo časopisa "Münchener Neueften Nachrichten" je v času sezone vsem kočam omogočilo brezplačen dostop do svojih časopisov.
Mufkdirektor Zohrer in Frig Sponda (Trieft) sta podarila precejšnje količine knjig, gospod A. Ritter v. Gariboldi je podaril vse zvezke "Zeitichrift", od katerih so starejši že zelo redki. Odbor je našel tudi številne velikodušne sponzorje, zato se ob tej priložnosti iskreno zahvaljujemo vsem imenovanim in neimenovanim donatorjem in sponzorjem.

Odbor leta 1912 je deloval v sestavi: predsednik: Heinrich Ludwig; namestnik predsednika in svetovalec vodje: Walter Rizzi; tajnik: prof. dr. Heinrich Swoboda; blagajnik: Karl Tfehech; nadzorniki za koče: Leo Hamann, Emil Klauer, Max Klementchitich in Wühelm Thielemann; svetovalec: Ing. Nikolaus Polyak; Gauleitung na Jesenicah: Egon Twerdy in Hans Apold. Informacijsko pisarno vodi gospod Thielemann, v knjigarni Kleinmayr v Bambergu. Aktualne zadeve so bile obravnavane na 28 srečanjih.
Sekcija je bila v tesnih osebnih in pisnih stikih s sosednjimi sekcijami Cili, Gau Karawanken, Graz, Villach in ATK Eisenkappel ter številnimi drugimi sekcijami.
Sekcijo so zastopali Petritich, Rizzi in Schrey na odprtju razširjene avstrijske koče na Mangartu 20. julija.
V dneh pred generalno skupščino so bili organizirani številni izleti za goste in člane izven sekcije, nekateri od njih so potekali tudi po naših gorah; žal je bilo vreme včasih zelo neugodno, kar je oviralo potek izletov. Kljub temu je nekaterim izmed njih uspelo gostom omogočiti, da so si ogledali vzvišeno lepoto gora in sklenili nova prijateljstva.
Ena skupina je 4. septembra prek Eisenkappla in Jezerskega vrha prispela v Spodnje Jezersko, kjer jih je sprejel predsednikov namestnik in kjer so prenočili. Naslednji dan je bil Grintovec preplezan po drzni plezalni poti društva ÖTK čez Jezersko škrbino. Ponoči so bili pohodniki nastanjeni v čudoviti Zoisovi koči. Zaradi goste megle in dežja je bil pohod čez Skuto odpovedan in pohodniki so se spustili prek Podov in mimo Rinke do koče v Logarski dolini, za katero skrbi sekcija Cilli, od koder so se prek Pavličevega sedla vrnili v Železno Kaplo.
Druga skupina se je spustila prek Klagenfurter Hütte in Stola do Valvazorjeve koče, kjer jih je sprejel gospod Apold in jih odpeljal na Jesenice. Prenočili so v Mojstrani, naslednji dan pa so se pod vodstvom gospoda Klauersa odpravili skozi Vrata in čez Prag na Triglav. Vendar je slabo vreme večino udeležencev zadržalo in le majhna skupina se je odločila obiskati naši dve Triglavski koči, kar pa ni bilo nikomur žal. Zaradi slabega vremena v preteklem poletju je bilo veliko načrtov odloženih, tako da je bil izveden le eden od načrtovanih izletov sekcije: 22. junija je bilo organizirano praznovanje solsticija na Zoisovi koči, ki se ga je udeležilo 16 članov in je bilo zelo uspešno; naslednji dan so se povzpeli na Kočno Grintovec in Skuto, pri čemer se je več žensk udeležilo zanimivega grebenskega pohoda med obema vrhovoma. Odbor je ob obisku njegove ekscelence ministra dr. Trnke na Bledu, izkoristil priložnost in njegovo ekscelenco opozoril na delo Kranjske sekcije z delegacijo, ki jo sestavljata g. Ludwig in g. Hamann. Minister je imel priložnost spoznati odlične poti in koče naše sekcije na več planinskih izletih. Izrazil je popolno spoštovanje do opravljenega dela, in sekciji zagotovil svojo trajno dobro voljo.
Zahvaljujoč veliki pripravljenosti gospoda Klauerja, je bilo mogoče s pomočjo čudovite in razkošne zbirke fotografij izpolniti številne želje. Odbor se je ob podpori gospoda Klauerja dogovoril, da bo pripravil veliko serijo diapozitivov iz visokogorja, da bi s slikami in besedami promoviral naše gore.
Za krepitev notranjega življenja društva so bila organizirana tri predavanja; 12. februarja je g. Rudolf Schiegold iz Eienacha govoril o prečenju šestih Vajoletovih stolpov v enem dnevu, 5. marca je g. direktor Julius Pojman govoril o Bosni in Hercegovini, 13. decembra pa prof. J. Kainradl iz Celovca o osrednji skupini Brenta.
Vse večere so bile na ogled številne fotografije. Zelo zaželeno bi bilo, da bi bili člani sekte bolj dejavni in bi predavali o svojih gorskih potovanjih.
Število članov sekcije se je zelo povečalo: Konec leta 1912 jih je bilo 427 (v primerjavi s 370 v prejšnjem letu). Prišlo je 87 novih članov, 30 pa jih je izstopilo (+ 57). 243 članov živi v Ljubljani, 173 v Avstriji, 11 v tujini. Sekcija je zaradi smrti izgubila štiri člane, in sicer Aloisa Cacaka, Dr. Franza Voka, Arthurja Barona Wolkensperga v Ljubljani in Eduarda Huberja z Jesenic. Častite njihov spomin!

Vodnik Gašper Logar v Bohinjski Bistrici je prejel invalidsko pokojnino v višini 80 mark iz vodniškega sklada. Umrla sta vdova vodnika Škantarja, ki je bila vdovska upokojenka, in upokojeni vodnik Lovrenc Potočnik v Zgornjih Stranjah. Z njim je sekcija žal izgubila še zadnjega vodnika in zaupnika na območju Stranj. Potočnik je užival odličen ugled kot dober poznavalec Kamniških Alp in je bil sposoben graditelj poti.
Običajni vodniški dan je bil 16. maja v Mojstrani v hotelu Triglav ob prisotnosti več članov odbora in sindikalnega zdravnika Dr. Schwaba iz Jesenic. Praktičnega vodniškega tečaja, ki je bil od 6. do 9. maja v Villachu, se je na zahtevo glavnega odbora udeležil pripravnik Johann Hodnik iz Srednje vasi. Tečaj, ki ga že vrsto let vodi Johann Aichinger, je razdeljen na teoretični in praktični del. V prvem delu se pripravniki učijo branja zemljevidov, geografije, lokalne zgodovine in dolžnosti vodnika, v drugem delu pa se urijo v tehnikah plezanja in ravnanju ob nesrečah. Učenci so se naučili, kako uporabiti znanje, ki so ga pridobili med večdnevnimi zahtevnimi visokogorskimi turami. Predsednik in svetovalec za vodnike sta se udeležila zaključnega izpita, ki je potekal 19. maja v hotelu "Pošta"; kandidati za vodnike so ga opravili z dobrim uspehom.
Vodnik Klemens Hlebajna je zaprosil za invalidsko pokojnino zaradi bolezni.

Ob hudi nesreči, ki se je marca zgodila na Stolu in je zahtevala eno življenje, sta ljubljanska in mojstranska reševalna služba, čeprav nista bili poklicani, pohiteli na kraj nesreče, vendar nista imeli možnosti posredovati, saj je reševanje poškodovanih gimnazijcev pred tem že izvedla vojska.
Vzpostavljena reševalna služba DOAV je trenutno v reorganizaciji. V teku je popolna obnova opreme vseh reševalnih postaj. Postopoma bodo vse postaje opremljene z novimi, lažjimi in lažje obvladljivimi nosili, predvsem pa s popolnoma novo opremo, ki bo ustrezala sodobnim zahtevam. DOAV je za nove vrvi namenil 17.000 K, pri čemer ocenjujemo, da bo strošek približno 100 K na kos. Povoji, ki so jih na podlagi dolgoletnih izkušenj izdelali v Münchnu, so po besedah nekdanjega glavnega člana odbora Hosrata dr. Uhla v Münchnu, shranjeni v aluminijskem ohišju z merami 40:42::10 cm, ki je prostorsko razdeljeno na dva dela, od katerih je eden zapečaten in rezerviran samo za medicinsko uporabo. Drugi del vsebuje celoten medicinski komplet, nekaj pomembnih instrumentov, zdravil in posebnega materiala za prevezovanje, Večji del te škatle je namenjen nezdravstvenemu osebju in vsebuje ves  potrošni medicinski material kot so povoji, material za preveze, blazinice, preprosta razkužila, aluminijaste in lesene opornice (za prevezovanje zlomov) itd. V Kranjski Gori in Beli Peči sta bili vzpostavljeni novi reševalni postaji, katerih upravljanje je bilo zaupano gospodu Koširju in gospodu Mittendorferju (hotel "Pošta"); sekcija Villach je prevzela nadzor teh postaj, poleg tega pa je odgovorna tudi za novi reševalni postaji v Logu (Trenta) in Predelu, tako da imajo Julijske Alpe že zdaj gosto mrežo reševalnih postaj. Načrtovana je tudi vzpostavitev reševalnih postaj za Karavanke in Kamniške Alpe.

Zaradi nadaljevanja gradnje koč in posledičnega pomanjkanja sredstev, odbor tudi letos ni mogel delati novih poti, še toliko bolj, ker že obstoječa obsežna mreža poti zahteva skrbno pozornost in izboljšave. Odbor se je zato potrudil, da je številne poti temeljito očistil, ponovno označil in po potrebi popravil manjše odseke; v številnih primerih so bile postavljene nove smerne table (od prejšnjega leta jih je bilo nameščenih več kot 100).
Dve pritožbi glede naših poti sta se izkazali za neutemeljeni in sta bili posledica pomanjkanja turističnega znanja in orientacije.
Dnevni časopisi in "Mitteilungen" so izrecno svarili pred hojo po Belški soteski in Mali Pišnici. Kranjski verski sklad, najpomembnejši lastnik gozdov v dolini Belce, je že pred leti načrtoval novo pot, vendar je bila izvedba onemogočena zaradi nasprotovanja lastnikov zemljišč in gozdov, zaradi česar lovski gospod ni odobril sredstev za obnovo poti.
Za dostop na Kepo že od leta 1885 skrbi Kranjska sekcija, ki je večkrat dala popraviti mostove in poti na gori. Na vhodu v dolino Belce je bila postavljena tabla z napisom "Weg gefährlich!" v obeh jezikih; Kranjska sekcija ni kriva, da se je ta tabla, tako kot številne naše druge table -  izgubila!
Poleti so bila izvedena naslednja dela, ki so stala skoraj 1.000 K. Dela so bila končana do konca leta:
1.)Pot skozi Kot je bila v celoti očiščen, ponovno označena in delno razstreljena;
2.) Pot čez Prag je bila temeljito popravljena in ponovno označena do Aljaževe koče;
3.) Krma in 4) nova pot iz Bohinja sta bili ponovno označeni, na več mestih (pod Vernarjem, na grebenu Triglava in na Krožni poti) pa so bile popravljene vrvne ograje.
5) Pot na Kepo je bila ponovno označena in v celoti popravljena
6.) Popravljena je pot na Jalovec
7) Sindikat v Beli Peči je prijazno poskrbel za čiščenje poti Travnik-pot na Mangart
8.9 Temeljito so bile ponovno označene poti Konzul Vetterweg in od Vossove koče na Prisojnik
9) Vossova koča - Rupe-Planica
10) Suhadolnik - Zoisova koča
11) Zoisova koča – K. Bistrica
12) pot k slapu Savica
13) Pot na Kalški Greben je bilo treba prav tako ponovno označiti.

Nove smerne table so bile nameščene predvsem na različnih Triglavskih poteh, v Kranjski Gori, pri Vossovi koči in na območju Zoisove koče. Vzdrževanje poti, ki se zaradi snežnih razmer pogosto začne šele pozno poleti, je bilo zaradi slabega vremena pogosto ovirano in ga je treba nadaljevati tudi v prihodnjem letu.

31. julija 1912 je minilo 25 let od odprtja Dežmanove koče, prve koče naše sekcije. Odbor je menil, da večjega praznovanja ne bo mogel organizirati; po eni strani velike potrebe različnih del niso dopuščale takšnega praznovanja, po drugi strani pa je odbor menil, da ne bo mogel dokazati vitalnosti sekcije bolj kot z dokončanjem nove koče, čeprav je prejšnje leto odprla vrata nova koča Marije Terezije; Vossova koča je sedaj dobila velik prizidek, precej večji od stare majhne koče.
Gradnja je bila izvedena po načrtih gospoda Ludwiga in gospoda Veiela, potem ko je bilo iz glavnega sklada zagotovljenih 3500 M. Delo je bilo zaupano tesarju gospodu Zakotniku, ki je delo opravil brezhibno in solidno. Osnovni izkop se je začel 29. junija; gradnja je kljub neugodnemu vremenu potekala nemoteno, tako da je bila nova koča skupaj s pohištvom in opremo dokončana v osmih tednih, brez kakršnih koli motenj v poslovanju.
Otvoritvena slovesnost 1. septembra je bila dostojen naslednik slovesnosti 14. julija 1901. Dan prej so prišli številni člani in gostje, med njimi g. Nase kot predstavnik glavnega odbora in sekcije Austria, predsednik sekcije Villach g. J. Aichinger, predstavniki sekcij Innsbruck, München in Obersteier, delegacija Gau Brüx sekcije Teplit, g. Apold iz Gau Jesenice in mnogi drugi.
Čez noč pa se je vreme spremenilo, tako da so se na Mojstrovko in Prisojnik kljub lesketajočemu se novemu snegu povzpeli številni planinci. Število gostov se je povečalo na skoraj 100, saj so se okoli praznično okrašene koče zbrali še zamudniki iz Ljubljane, Kranjske Gore in Trente. Točno ob 13. uri je glasen strel iz pištole naznanil začetek uradne proslave. Predsednik Ludwig je s praga koče prisrčno pozdravil vse goste, nato pa imel dolg govor o zgodovini Kranjske sekcije in njenih koč, ki svoj obstoj v celoti dolgujejo dobri volji glavnega odbora, učinkoviti podpori lokalnih dejavnikov ter energiji in zagnanosti članov sekcije. Zahvalil se je tesarju gospodu Zakotniku in dobrim delavcem za učinkovito in solidno izvedbo gradbenih del, ter nato razglasil kočo za odprto.
Direktor Nase je prenesel čestitke glavnega odbora DOAV naši sekciji in s toplimi besedami pohvalil slavo njenega ozemlja, ki ji ga nihče ne more vzeti, za njo pa stoji vsa mogočna moč DOAV, združena in nesporna. Njegov govor so pozdravili z burnim aplavzom,

Gospod Aichinger in predstavniki prisotnih sekcij. Član šolskega sveta gospod Veiel je prenesel čestitke "Grüne Iniel" in se spomnil zaslug predsednikove žene, ki je tu zgoraj opravljala nalogo gospodinje in skrbela za dobro počutje gostov tako, da bi jo težko kdo presegel. Po uradnem delu se je večina družbe odpravila v dolino; tisti, ki so ostali, so se zdaj precej udobno namestili, še zlasti ker se je nebo spet brezupno spremenilo in je bilo nemogoče razmišljati o izvedbi načrtovanih tur.
Ob otvoritveni slovesnosti je sekcija prejela tudi telegrafske in pisne čestitke častnega člana Dr. Rudolfa Roschnika z Dunaja, Dr. Kallaba iz Celja in direktorja L. Jahneja iz Celovca v imenu sekcije Karavanke, preverjenega prijatelja sekcije Konsul C. Vetterja iz Kreuzlingena, nadalje sekcije iz Gradca, g. direktorja Schüllerja in mnogih drugih. Gospa Anna Voss z Dunaja je zelo obžalovala, da se zaradi slabega zdravja ni mogla udeležiti srečanja. V pismu je zapisano: "Rada bi se iskreno zahvalila vsem tem uglednim gospodom, ki so si tako plemenito prizadevali počastiti spomin na mojega dragega, nepozabnega moža. Hkrati želim vsem, ki so se udeležili tega čudovitega praznovanja, vse najboljše.
Novi prizidek ima štiri enoposteljne sobe v pritličju ter dve veliki spalnici v prvem nadstropju. V veliki podstrešni sobi bo soba za gospodinjo, tako da se bo lahko uporabljala tudi njena prejšnja soba. Poleg tega bodo na novem podstrešju postavljene štiri dodatne postelje, tako da bo koča nudila prenočišče za 35 oseb. Stene so znotraj obložene s ploščami, zunaj pa s skodlami; koča je zelo udobna in se pozimi lahko tudi ogreva. Neimenovani prijatelj sekcije je daroval velikodušno zalogo povojev in zdravil, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.
Kar zadeva delovanje koče na splošno, je treba najprej omeniti, da je skupščina prejšnje leto sprejela sklep, da se vstopnina za nečlane zviša na 40 h. Potem ko je odbor v prejšnjem letu z dobrim uspehom upravljal Dežmanovo kočo, se je tokrat zavezal, da bo za svoj račun upravljal tudi Marije Terezije, Vossovo in Zoisovo kočo. To je bila letos zelo naporna, odgovorna in žal tudi nehvaležna naloga. Vreme v preteklem poletju namreč ni bilo podobno nobenemu drugemu v zadnjih desetletjih; nenehno je deževalo, avgusta pa se je zima preselila v gore in jih ni več zapustila, tako da niti septembra ni bilo nobene možnosti za obisk planincev. To še posebej velja za visokogorske koče, ki so bile 15. septembra zaradi slabega vremena že zaprte. Takrat je bilo na Triglavu že skoraj dva metra novega snega, tako da so oskrbniki koč že obupali nad sestopom v dolino. Gospod Klauer je prevzel težko nalogo zapiranja koč v teh razmerah.
Za Dežmanovo kočo in Marije Terezije je skrbela družina Dobravc, za kočo pri Triglavskih jezerih pa Minka Zupanc, obe iz Bohinja. Vossova koča je v gospe Eliie Straussgitl našla odlično gostiteljico.

Letos se je odbor prvič odločil, da bo Vossova koča začasno obratovala tudi pozimi, in sicer 24., 25. in 26. decembra ter 4., 5. in 6. januarja. Vreme je bilo čudovito, udeležba pa zelo visoka, zlasti članov naše sekcije in sekcije Küsenland. Koče so bile pogosto obiskane tudi pozimi, nekatere skupine pa so obiskale tudi naše Triglavske koče.
Kranjska sekcija je svoje koče vedno omogočala zimskim obiskovalcem. Žal pa še vedno obstajajo turisti, ki te vljudnosti ne znajo nagraditi z vzdrževanjem reda in čistoče. Februarja se je v Marije Terezije koči zgodil primer, ki ga je treba omeniti. Tržaški turisti niso mogli zapreti vrat, ki so bila zaradi vlage nabrekla, in so odlomili kljuko. To bi se lahko zgodilo vsakomur, a namesto da bi to takoj prijavili sekciji, kar bi bilo prav, so to sporočili šele junija.

Julija je bila dokončana nova oprema koče Marije Terezije; predvsem je bila na enem od podstrešij zgrajena soba za gospodinjo, preurejena je bila tudi majhna shramba, ki je omogočala zasilno prenočevanje turistov. Na vhodnih vratih je bil nameščen zvonec, v kuhinji je bila nameščena stenska omara, dodana pa je bila tudi velika omarica za zdravila. Dopolnili so posodo; ker je prejšnje leto povsem zmanjkalo lesa, so spomladi iz zgornje Krme pripeljali šest tovorov lesa, kar je stalo 240 K. Zunanje stene so bile obložene s skodlami. Kuhinja je bila z leseno steno razdeljena na dva dela, kar je gospodinji omogočalo boljše delo. Dolge mize so zaradi udobja gostov skrajšali, klopi so opremili s stoli, celotna soba pa je dobila domač vtis z drugim pohištvom, slikami in drugim. Dimnik je bil zatesnjen in opremljen z vršno kapo. Okna spalnic so bila opremljena z močnimi rešetkami. Spalnica v zgornjem nadstropju in soba oskrbnika sta bili v celoti obiti z lesom. Poleg tega je bilo treba kupiti številne predmete in opremo za oskrbnika. Priskrbeti je bilo treba nove rjuhe, vzglavnike, pripomočke za kuhanje in jedilni pribor ter številne druge stvari.
Kočo pri Triglavskih jezerih bo treba naslednje poletje obnoviti. Načrt, ki ga je pripravil gospod Polyak, in predlog sta bila že predložena glavnemu odboru. Glede na izjemno sodelovanje, ki ga je sekcija pokazala v zadnjih letih, upamo, da bo gradnja podprta z vsemi sredstvi in dokončana še letos. S tem bi se zaključil program gradnje koč, ki traja že pet let.